Zakaj se vrtiva v začaranem krogu in padava? Zakaj nama ne uspe?

V ljubezenskih razmerjih vedno nezavedno preigravamo rane iz otroštva, čustvene primanjkljaje ali nezadovoljene čustvene potrebe. Temu se preprosto ne moremo izogniti, največja težava pri večini parov pa je večinoma prav ta, da se tega posamezniki v razmerju sploh ne zavedajo. Ne zavedamo se niti tega, da nas nerazrešene travme vodijo, najbolj v bližnjih odnosih. In tu je še način, kako se navezujemo na druge. Anksiozen, izogibajoč in varen način. A o tem drugič. Želim pa povedat to, da v ljubezenskih razmerjih ni preprosto, na delu je veliko zadev; nekaterih se zavedamo, drugih ne.

O čem pišem?

Pišem o tistih neuravnovešenih ali preveč burnih reakcjah, kjer se ob besedi ali dejanju partnerja počutimo zelo zelo prizadete. Takrat odreagiramo, ne delujemo. Po navadi seveda odregairamo preveč burno, preveč ranjeno, preveč primitivno, skratka preveč. In ravno zaradi tega uničujemo povezavo s partnerjem. On ali ona se na to najbrž odzove enako burno, in začaran krog je sklenjen. Če se vmes ne pogovarjamo, tega ne razrešimo, se vse te zamere, izrečene besede in dejanja, zaradi katerih smo bili prizadeti, le krepijo, večajo, dokler povsem dobrega partnerstva ne pogoltnejo za zmeraj. In partnerja hitita drugemu partnerju naproti, kjer se bo zgodba v morda malo drugačni preobleki, dobesedno ponovila.

Zato se splača razreševati sproti, se zavedati kaj se v resnici dogaja.

Zakaj je dobro vedeti, kaj se dogaja v resnici? Zato, ker le tako nam bo jasno, da nismo reagirali na stanje ali dogodek sedaj, temveč smo odreagirali na bolečino/rano iz otroštva, ki je nismo zacelili. Drugače do te reakcije, do tolikšnega občutenja prizadetosti sploh ne bi prišlo. Ali nas vodi travma. In zaradi vsega tega, kar sem omenila, se ljudje na druge ljudi različno navezujemo (anksiozen način, izogibajoč in varen).

Če je človek večinoma pozdravil vse svoje rane, neizpolnjene čustvene potrebe iz otroštva in zamere ter jezo ali žalost do staršev, se tega zaveda. Ga noben partner ne bo mogel prizadeti, ker se bo zavedal, iz česa partner deluje in vedel bo, da vse to, kar je partner vzbudil v njem ravnokar, kaže na otroštvo in ne na stanje sedaj. Sedaj ne pišem o tem, da kar trpite psihično zlorabo ali manipuliranje, gaslighting, sedaj pišem le o tem, kako dandanašnje situacije pravzaprav zbudijo naše rane. In kako se lahko vse to reši. Seveda je dovolj, da se tega zaveda eden od partnerjev, da se lahko partnerstvo premakne iz drvenja v brezno. Vendar morata za delo biti prisotna oba. V pozornosti in razumevanju sebe in drugega.

Če se vsega tega zavedamo, s partnerjem z lahkoto rastemo in zacelimo rane. Vendar morata delat oba. Predvsem pa se morata oba v odnosu počutiti čusvteno varno, saj brez tega ni zaupanja. Zato si morata oba prizadevati, da v odnosu ustvarjata čustveno varnost.

Damjana Bakarič

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Delam na področju človeških odnosov, psihologije in komunikacije. Organiziram debatno družabne večere Srečaj me za vse samske, ki si želijo poglobljenih odnosov. Gre za povsem nov koncept družabnih večerov za samske, saj pridejo ljudje, ki se zavedajo, da je partnerski odnos najpomembnejši odnos, kraljica vseh odnosov. Za vse nesamske ustvarjam Srčne debate za izboljšanje (partnerskih) odnosov. Razširjam tudi Gibanje poglobljencev za vse, ki imajo raje globino kot površinskost. Kajti ta svet/sistem promovira na instant rešitve kar pa človeško dušo uničuje. Predvsem odnose med moškimi in ženskami. S svojimi vsebinami združujem moške in ženske, da moški postanejo spet moški in ženske spet ženske. Po izobrazbi sem komunikologinja. Ko sem doživela izgorelost, panične napade in hudo tesnobo, sem se dokončno prebudila in odločila za svojo pot, zbrala pogum in začela delati to, kar sem si vedno želela. Mi smo ta človek, v nas je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. In ti, ja ti, ti imaš vso moč v sebi. Sistem te je naučil naučene nemoči. Zato iščeš svojo moč zunaj namesto v sebi. Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku in s tem, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-) In takrat premagamo programiranje matrice.
Previous Post Next Post
40 shares