Ljudje smo nagnjeni k temu, da ne želimo ostati tam, kjer nam je neprijetno. Ne fizično in ne čustveno. Ko nas je strah, ko imamo občutek, da se nam majejo tla pod nogami. Takrat želimo pobegniti. In pobegnemo. V materialno, kupujemo si reči, ki jih ne potrebujemo, v spolnost, v iskanje nečesa boljšega, ker ne prenesemo resničnosti. Dejstvo je, da življenje je tudi trpljenje. Življenje so vsa čustva, ki jih ne maramo – obup, razočaranje, nemoč, negotovost. In največja napaka je, da temu vedno želimo ubežati. S s prijatelji, da le nismo sami, v alkohol, v omame, kamor koli le zato, da nam ne bi bilo treba čutiti teh čustev, ki jih čutimo kot neprijetna. Na primer, sama sem želela ubežati svojim čustvom, ko sem se razšla s svojim partnerjem. Bila sem kolikor se je dalo s prijatelji, čeprav sem p srcu bolj samotarski tip ženske. Zavestno sem vedela, kaj počenjam in vedela sem tudi, da bom razhod z nekdanjim partnerjem, ki sem ga še imela rada, morala preboleti točno tako da se umirim, sem sama s seboj in direktno začutim vsa čustva ob tem.
Bežimo pred strahovi
Najbolje je, da se s strahom spoprijateljimo. Strah nas je, nas je bilo in strah nas nečesa zmeraj bo. Pogum je biti tu, soočen, v tem, četudi me je strah. To je podarjena možnost za razvoj, za premagovanje, za korak naprej. In kaj počnemo mi vsi? Ker nam svetujejo, da naj strah olepšamo, vzamemo tableto, se zamotimo ali pa delamo na tem, da se ga čimprej znebimo. Svoj nemir blažimo z kratkotrajnimi užitki, ki nas dolgoročno peljejo v še večji nemir. Na primer: želimo si in hkrati se bojimo ljubezenskega razmerja, v katerem bi se predali človeku, ki ga ljubimo. Zato bojkotiramo razmerje – ker ne verjamemo, da smo vredni ljubezni. Bojkotiramo tako, da zavestno delamo ‘napake’, namenoma s svojim obnašanjem in dejanji prizadenemo človeka, za katerega nam je mar, a ne verjamemo, da nas ljudi. Spimo z drugimi le zato, da pogasimo svoj notranji nemir in si dokažemo, da nismo vredni resnične ljubezni. Bežimo v predstave o življenju, o razmerju, kako bi nekaj moralo biti, pa bomo končno srečni. To je nategovanje samega sebe. Vse, kar imamo, je sedanji trenutek in bistvo življenja je, da iz kart, ki smo jih dobili, naredimo največ. To počne veliko ljudi. S tem prizadenejo sebe, partnerja in vse, ki jih imajo radi.
Kakšna je resnica
Resnica je ta, da ni nič večno, vse je minljivo, vseskozi se nam tresejo tla pod nogami in to je življenje. Ko se naše predstave sesujejo in te se sesuvajo, je skrivnost v tem, da ostanemo, ne pobegnemo. Tudi jaz sem ostala, nisem pobegnila, ko se mi je sesula predstava o razmerju, v katerem sem bila. Počutila sem se izigrano, izdano. Hotela sem pobegniti, ker sem človeka imela za drugačnega, oz sem videla le njegove dobre lastnosti, slabih nisem želela poudarjati, čeprav sem vedela, da so. Želela sem verjeti vanj in v to, da mu lahko uspe se obraniti slabih navad. Pa ni šlo. Najprej sem bežala, potem sem se ustavila in soočila. Bolelo je, imela sem občutek teme in brezizhodnosti, hkrati pa sem čutila neskončno svobodo. Ostala sem s seboj s to negotovostjo, s svojim strtim srcem. Zdržala sem. Ujela sem samo sebe. Strah, jeza, obup in razočaranje niso nekaj slabega, so del nas, in učijo nas, česa se oklepamo. Jasno nam kažejo, kje smo obtičali. “Zato lahko dogodke in ljudi, ki v nas odpirajo nerazrešene stvari, vidimo kot nekaj dobrega in nikakor ne slabega. Najdragocenejša priložnost se pojavi, ko mislimo, da ne zmoremo več prenašati, kar se dogaja. Vse odvisnosti izvirajo iz trenutka, ko pridemo do svoje meje in tega enostavno ne prenesemo. Čutimo, da bi si radi olajšali breme, ga odložili, in postanemo odvisni od česar koli, kar nam navidezno lajša bolečino. Iz tega trenutka dejansko izhaja tudi nebrzdani materializem, ki smo mu danes priča.”
Bolečina, obup in nemoč so lahko zlata priložnost.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Damjana Bakarič
