Ljubezenski odnosi: Vsi smo poškodovani, ranjeni in čudni/disfunkcionalni.

Prav zato imamo vsi težave, notranje vozle, nepretočnosti. In natanko zato smo vsi na isti barki. Ja, prav ste prebrali – vsi.

Zato se res ni potrebno sekirati, ko vam nekdo reče: “Ti si za psihiatrijo, pojdi se zdravit.” Prav vsi smo za psihiatrijo občasno. In zato, ker smo prav vsi vsaj malo nori/čudaški in poškodovani (ni ga starša na svetu, da ne bi zafrknil kaj bistvenega, četudi ni zlorabljal ali travmatiziral; že dejstvo, da v otrokovem življenju nekaj manjka, otroka lahko poškoduje) nam večinoma ni treba na psihiatrijo, ker nihče ni za tja, če smo vsi za tja.

Ker pa je družba, v kateri živimo in jo seveda oblikujemo prav mi, posamezniki, licemerska/hinavska, se vsi prenarejamo, kako brezhibni in popolni smo, kar pa je daleč od resnice. Zato sami sebi jamo kopljemo na vseh področjih in tudi na partnerskem. Samo pomislite, koliko časa bi prihranili, če bi drug drugemu že takoj povedali, ‘poslušaj, jaz imam težave tule in tule, upam, da bom s tabo lahko to premagal in postal boljši človek. Občasno sem preveč ljubosumen, menim, da zaradi slabe samopodobe, zaradi neupoštevanja mojih čustev, ko sem bil še otrok, sem izjemno občutljiv pri tem, ali me parter posluša ali ne – nenormalno.’ “Okej, hvala za to. Jaz imam probleme z zaupanjem, predvsem na začetku, zato bom verjetno noro težila, vendar če ne boš bežal in se boš vsakokrat pogovoril z mano, bom odnehala in premagala to. Včasih popenim, ko imam odprte tri fronte in se kar umaknem/distanciram od človeka, namesto, da bi težavo rešila takoj.” Ali pa: “Ne prenesem, da me ima moški za kuharico in da povsem samoumevno jemlje to, da je čistoča stanovanja, pranje cunj in kuhanje moja domena, le zato, ker on zasluži trikrat več.”

Saj razumete. In tako v nedogled. Seveda ne trdim, da je potrebno vztrajati v toksičnem razmerju, pravim pa, da je za vsako ljubezen, ki ni le nek občutek, ki pride in traja, potrebno delati. To je proces na dolge proge. Če začutite dovolj kompatibilnosti z nekom, je lahko vsak tretji pravi in ne eden na milijon ali dva. Koliko sva za skupaj, se vidi predvsem v vsakodnevnem življenju, recimo temu v rutini. To je prava romanika.

Kaj je torej ljubezen med dvema; kako lahko ljubezenski odnos uspe? Osebno menim, kar je videti tudi v mojih videih na kanalu Youtube, da predvsem to, da izmenjujeva vlogi učitelja in učenca. Ker sva oba polna napak in sva nepopolna, poškodovana in disfunkcionalna, si stojiva ob strani, ko razrešujeva svoje manke iz otroštva. Hec partnerskih odnosov je ravno v tem, da so polja za razreševanje nezadovoljenih čustvenih potreb iz otroštva, prvih travmatičnih spominov ali ran. Za to gre. Da te nekaj naučim, in seveda ti mene, da lahko napredujeva, se razvijava in sva boljša človeka kot sva bila včeraj.

Kako pa to storim?

Ker smo vsi ranjeni in hudičevo težki, ko se spoznamo, moramo eden z drugim in sami s seboj delati s sočutjem, pozornostjo, mehkobo, na lep način. Da bomo svojega partnerja nekaj naučili ali on nas, bomo to storili le z veliko poslušanja, razumevanja, sočutja, spoštovanja. Nikakor ne s poniževanjem, obsojanjem, psihičnim trpinčenjem. Če že obsojamo (to počnemo vsi, pa če si to priznamo ali ne, poskusimo vsaj čim manj kolikor lahko), obsojajmo s humorjem. Neverjetno drugače je, če partnerja, ali on nas, učimo s humorjem.

In zelo pomembno dejstvo, s katerim se ne želimo soočiti, ker raje verjamemo v romantične ideale: ko bomo parterja res dobro spoznali, nam bo šel na živce, zdel se nam bo težak. Na začetku seveda ne, ko ga le opazujemo od daleč, ko pa nekoga vidite od blizu, se nam zazdi težak. In ne pozabimo, tudi mi smo. Vsi smo težki.

Poanta partnerstva je v razvoju, v potencialu, ki ga ima on, jaz, in oba skupaj. Ne glejmo, kaj je (no, tudi malo), raje glejmo, kaj lahko še je.

Ko si enkrat vse to priznamo, nam skoraj ne more spodleteti, ko gradimo dolgoročno razmerje.

Pa srečno.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Avtorica kolumne: Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb z naslovom Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Moja zadnja knjiga Pogumna srca tukaj: https://www.berem.si/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.si

Related Posts

by
O meni
Prejšnji prispevek
202 shares