Zakaj se ne splača prikrivati, lagati, biti nepristen in neodkrit

Nekaj časa nazaj mi nekdo, ki je v mojem srcu, razkrije par stvari, ki ga postavijo na to, da je prikrival. Glede na to, da sem danes zrelejša, da veliko bolj razumem psihologijo ljudi, me to ne prizadane toliko, kot bi me še nekaj let nazaj. Razumem nesamozavest. Razumem umetno ustvarjanje pomembnosti. Razumem primanjkljaje iz otroštva. Ne razumem pa, če sem odkrita sama, ne prikrivam in ne lažem ter mu zaupam vse pomembne stvari, da on tega ne stori enako nazaj. Okej, razumem že, ne zmorem pa več biti do njega enaka kot prej. Ta moški je izgubil nek pomemben del mene. Ravnokar. Ker je prikrival in zavajal.

Človek, za katerega sem prepričana, da sva imela čist in odkrit ter pristen odnos, se mi nekako ne zdi več tako čist. Kljub temu da vem, da ima očitno težave sam s seboj, se v meni nekaj zgodi. Ne zaupam mu več povsem. Malo manj ga spoštujem in malo manj sem mu pripravljena dajati. Ne vem, kako je z vami, a od tega trenutka dalje bom pri njem veliko bolj previdna in pozorna, kar bo pomenilo, da najverjetneje v odnosu z njim ne bom več sproščena, ne bom več jaz. Nadzorovala bom sebe in situacijo, prej sem si dovolila prosti pretok, pretočnost.

Poleg tega, da ta, ki skriva, prikriva, zavaja in laže ter je neodkrit in nepristen, povzroča frko in dramo ter sranje sebi, povzroča vse isto tudi drugemu. Ker se je bal biti to, kar je, kako ironično, prav s tem, da bi sebe predstavil boljšega, uniči odnos, ga dela nemirnega, ker je ta ves čas v nekem prikrivanju, druga oseba pa intuitivno čuti, da nekaj ni v redu. Zato prva oseba, ki je zlagana, zmoti naraven proces nekega odnosa, ki bi lahko bil fantastičen, če ta prvi ne bi bil takšen v svojih dejanjih in ravnanjih. Že takoj na začetku, ko se odločimo za ‘glumo’ in nismo to, kar smo, uničimo vse možnosti za fantastičen odnos, v katerem bi se ob čisti pristnosti oba lahko veliko naučila. Težko je popravljati to, kar si s prikrivanjem in lažmi umazal. Dovolj je enkrat. In stvari nikdar ne bodo več enake. Žal mi je zanj. Da mora vse to početi, da mu je znosno.

Nisem jezna in ne žalostna, zdi se mi škoda. Nečistost, manj zaupanja in spoštovanja bodo najverjetneje okrnili moj odnos do njega. Za mene je umazal nekaj pristnega in ne zanima me, zakaj. Ker je morda šibak, slabič, strahopetec, blefer. Mene ne more več osvojiti, ker bom zdaj s kotičkom srca dvomila o njegovih besedah, o njegovih očeh in dejanjih. In to ubija vsakršen dragocen, bogat in pristen odnos. Ustvari pa površinskega in povprečnega, takega, kot jih večinoma imamo, ker smo se v tem svojem divjanju pohlepa izgubili za materialnim, za stvarmi, namesto da bi se pristno povezovali z ljudmi.

Zdi se mi resnično škoda, da si tako uničimo vse možnosti. Kot bi namenoma sabotirali sami sebe, no, saj veliko ljudi to pravzaprav tudi počne. A vsak si izbere svojo pot. Vsaka odločitev ima posledice. Mene ne zanima površina, ne povprečje. Zanimajo me odkritost, pristnost, globina, učenje, obveznosti in odgovornosti ter trdo delo. V odnosih.

Več o mojih vsebinah v videih na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
921 shares