Kolumna: Ko sem bila študentka, sem se utapljala v filozofskih razpravah o resnici. Nikdar ji nismo prišli do konca. Danes vem, kaj je resnica.

Edina prava resnica je to, da živimo po resnici. Kaj to pomeni, Damjana? Kako vem, kaj je absolutna resnica? Kaj je relativna resnica?

O tem sem razpravljala v študentskih časih; prav spomnim se nas, kako ji nikdar nismo prišli do dna. Globoko v dimenzijah uma, nihče med nami si še ni upal pogledati vase. Tega nismo niti znali. Kako le, če nas od rojstva trenirajo biti v umu, nas vseskozi učijo, da nismo dovolj dobri, da moramo za to, da bomo uspešni, storiti še to in ono, doseči to, si ustvariti družino, imeti otroke in podobne reči. Moramo? Mar res?

Ojej, kako daleč od bistva življenja in kako daleč od naših biti. Ne vem, kaj se zgodi, ali so to leta, izkušnje, težki dogodki in preizkušnje, ki te streznijo, postavijo na mesto. Zgodilo se je tako, da sem morala začeti kopati z druge strani, povsem drugače. Hecno je bilo to, da sem ves čas vedela, kot mi vsi, le ne upamo si zaživeti tega, da je moje življenje zlagano, da ne živim po tem, kakršna sem jaz.  Nisem si upala, ker, kaj bodo pa drugi rekli? Saj ne bom zmogla loviti tempa, če usekam življenje po svoje, tako kot v resnici čutim. Izobčena bom. Ne počutimo se, da spadamo nekam. Morda se lahko nateguješ nekaj časa, slej ko prej naletiš na vrzeli resnice, ko se v celem telesu zaveš, pa koga nategujem? To sploh ni to. Za čim se poganjam? Mar to sploh želim? Kdo sem sploh jaz? Kaj si v resnici želim? Te vrzeli hitro zapolnimo s tekanji, tekmovanji, z zunanjimi imperativi, ki nam jih družba (ki pa smo mi) vsak dan vbrizgava pod kožo.

A smo vsak dan bolj nesrečni, hehe, prav nič zunanjega ne pomaga, mar ne? Ker smo vsak dan bolj oddaljeni od – sebe. In potem pijemo, se sproščamo, ker smo napeti od vseh teh mask, v katere se tlačimo in zategujemo. Se začnemo drogirati na kakršen koli način. Sama sem se drogirala s športom. Tam sem dala ven vse frustracije, vse, kar me je bolelo v notranjosti, vse, s čimer se nisem uspela soočiti. Zmatrala sem telo, ga potiskala na rob zmogljivosti, da vidim, koliko zmorem. Po moje kar običajen proces, nič takšnega. In leta in leta in leta so tekla. Tekla. Tekla. Dokler nisem s popolnim razsutjem dojela matrico sistema, kako hudičevo zgrešeno je vse in končno zares pogledala s pravimi očmi. S srcem. Zato bi še enkrat omenila, da adrenalni zlom ni konec, adrenalni zlom je začetek življenja po resnici. Opa! O čem ona to spet govori? Slišim vas.

Kaj pomeni torej živeti po resnici? Nekdaj sem to raziskovala le v filozofskem in religioznem smislu, danes pa točno vem, da gre za smisel BITI. Moje biti. Tvoje biti. Njene, njegove, njihove, vaše biti.

Tako sem po razsutju spoznala, da je živeti po resnici največje mogoče bogastvo, ki ga nekdo lahko živi. Izvira iz noter in ne iz zunaj, to je prvo. Človek spozna sebe, se sreča končno s seboj in se začne poslušati. Ne nadeva si več mask, ne skriva se. Če se že hoče kdaj skriti, saj veste, stara navada je železna srajca, se opomni in se zopet navigira na svojo pot. Življenje po resnici pomeni, da si pristen. Da si v stiku s svojimi čustvi, da poslušaš čustva in občutke, srce. Um je zraven, vendar ga opazuješ. V um je dekodiran ves sistem od rojstva dalje, ki pa te želi podrejenega. Da si lahko nadzorovan. Logično. Pristen pomeni, da si čim bolj ti, da poveš, kaj misliš in kaj čutiš, da deluješ po tem, ne reagiraš. Da se pred drugim razkriješ, odkriješ, še prej pred seboj. Ta je še težja, kajti samozanikanje je zelo pogosto. Če si pristen, si sposoben zbliževanja z drugimi, povezovanja, na podlagi resnice, nečesa, kar je vredno. Če se skrivaš, če nikomur ne pokažeš, kdo si, kako imaš lahko dobre odnose? To je nemogoče. V tem primeru je vse laž. In življenje je vrženo stran.

Živeti po resnici je nekaj kar sprošča, spet najdemo tega otroka v sebi, ki ga imamo vsi ljudje; leta nimajo nikakršne povezave. Naši mali Tomaži, Mojce, Tanje, Borisi, so vedno z nami. In bolj ko si v stiku z njimi, radostnejši si. Človek, ki živi po resnici, je radosten človek. Ve, kaj je radost. Seveda je tudi žalosten, jezen, poklapan, saj zna čutiti ves spekter čustev, predvsem pa samega sebe sprejema v celoti. On je, kar je. Sprejemanje sebe je ključno. Ko se sprejmeš, se lahko ljubiš. Ko ljubiš sebe, lahko ljubiš drugega. Če ne sprejmeš sebe, ne boš verjel nekomu, da te ljubi, razumete? In spet smo v krogu ran. Zato odstrani vse maske, ne skrivaj se, sprejmi se, poglej vase, postani sebi zaveznik in ne sovražnik. Ljubi se. Ljubi druge. Povezuj se. Živi. Resničen je le ta trenutek, zdaj.

Damjana Bakarič,  avtorica uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. 

 

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
171 shares

Išči po koledarju

marec 2019
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031