Dogodki življenja, za katere je vredno tvegati cono udobja, v kateri v resnici nazadujemo

Vse bolj spoznavam, da nas hromijo strahovi. Ne, to spoznanje ni nič novega. To vemo vsi. Nekaj novega pa je, za mene skoraj neverjetnega, da nas hromijo strahovi tudi pred dobrimi rečmi. Človek ne le, da se boji nesreče, teme, težav. Človek se boji tega, da bi postal srečen. Ljudje se, tako kot slabih reči, bojimo tudi dobrih! Ljudje se bojimo biti srečni.

Je lahko kaj še bolj norega? Kje se nam je utrgalo?

Bojimo se zaradi različnih vzrokov. Ne verjamemo, da smo vredni dobrih stvari, da smo vredni tega, da smo veseli, da uživamo, da se imamo lepo. Zato ne verjamemo ljubezni, ko potrka na vrata. In nimamo poguma teh vrat odpreti. Nimamo poguma odpreti vrat dobremu, smehu, veselju, sreči. Namesto tega, da bi skočili s kavča, oddivjali do vrat in jih ne le odprli, temveč kar pahnili s tečajev, da bo ta sreča bolj gotovo in na široko prišla do nas, se raje zakopljemo v premišljevanje, analizo. Ha. Saj ne morem verjeti. Raje vrata še dodatno zaklenemo. ‘Ziher je ziher.’

In analiza ter premišljevanje precejkrat vodita na slabše, ne na boljše. Podležemo strahu, ker se bojimo biti srečni, se raje odločimo za varne, sive, nemalokrat za korake ob katerih smo nesrečni. Ampak to je vsaj nekaj, kar je gotovo! Mar ne? Prisegamo na gotovost, čeprav nas ta vsakodnevno ubija, kot pa da bi ubrali pot srca in se prepustili sreči. Ker se bojimo, da ne bo trajala. Seveda ne bo trajala večno, saj ne more. Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Vendar si s to odločitvijo, ki jo narekujeta srce in pogum, tlakujemo boljšo pot. Odpremo si več možnosti, dobimo nove izkušnje, ki nas bodo pripeljale nekam, o čemer danes niti sanjamo ne. Ampak ne, mi se raje držimo ustaljenih predstav, ki jih imamo, prepričanj, ki nam že zdavnaj ne koristijo več. Temveč nas omejujejo. ‘Ziher je ziher.’

Zato se prenehaj bati. Je to sploh življenje? Boš lahko rekel, da si ga na ta način sploh izkoristil? Ne odločaj se za cono udobja in varnosti, ker to ubija. Ne rasteš. Odloči se za to, kar ti pripoveduje srce. Tvegaj. Postavi kdaj pa kdaj vse svoje predstave, vsa družbena pravila, družbeno logiko in ideje, ki naj bi jim sledili vsi, na kocko. In sledi svoji notranji sili, ki je – prava. Vem, da veš, katera sila je to. Tista, ki te podpira in ki vedno vse uresniči, vendar le takrat, ko si prepričan o tem. Kajti temu se zares reče bogato življenje!

Ko bo vse šlo h koncu, bodo vrata, ki smo se jih bali odpreti, tista,  ki jih bomo najbolj obžalovali. Zakaj sem se odločal za navidezno varnost, ki me je ubijala, zaradi katere sem zbolel, in zakaj nisem tvegal več? Zakaj nisem poslušala svojega srca?

Živi. Zaživimo. Zaživi z mano.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Avtorica kolumne: Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb z naslovom Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Moja zadnja knjiga Pogumna srca tukaj: https://www.berem.si/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.si

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
1K share