Če nekaj čutiš, pojdi za tem! Ne za pravili, ki si se jih naučil.

Vem, da se dogaja. Vem tudi, da se nemalokrat odločamo za strah namesto za tisto, kar zares čutimo. Včasih ne vemo, kaj čutimo, ker smo se skozi leta naučili zanikati sebe, tlačiti svoje občutke. Zbudi se. Življenje gre. Ne živi tujega življenja. Ne živi, kot ti zapovedujejo drugi.

Kaj bodo pa drugi rekli? Kaj si bodo mislili, če to storim? Kaj pa, če ga prizadenem? Ne bo prebolel tega. Kaj pa, če zapravim zdaj to priložnost in potem ne bo nobene več takšne? Kaj če izgubim to dobro pozicijo, moč, ugled? Zakaj sem potemtakem študiral, če zdaj preneham z delom, za katerega sem garal? Kaj bo rekla mama? Hm. Kaj pa to, da vsak nov dan, ko nisi ti, ko sebi ne dovoliš, da si, prizadeneš sebe? Uničuješ sebe. In živiš življenje, ki ni tvoje, zato je praznina v tebi vsak dan večja?

Če čutiš nekaj močno, je dobro, da temu dovoliš, da se izrazi. Dobro se je naučiti izražati sebe. Ne. Zdravo je. Modro je. Tako si pristen, tako si ti. Da poslušaš svojo bit, jo spoznaš, ji dovoliš, da je, da začne živeti. Drugače boš ne le nesrečen; boš obupan, slabičarski, neodločen, omahljiv … in potem boš zbolel. Dobro je, da ljubezni pustimo prosto pot, da se izrazi. Da se izrazi v vseh mogočih oblikah. Za mene je izražanje ljubezni do sebe in drugih v prvi vrsti to, da živiš v skladu s tem, kar ti resnično si v svojem bistvu. A prej moraš sploh spoznati, kdo si, kajti večina ljudi tega niti ne ve. Ne vemo, kdo smo. Matrica in družba imata močna kodiranja.

Nič kolikokrat sem bila priča tlačenju ljubezni. Tlačenju čustev, občutkov. In vsakokrat mi je bilo žal, da z najlepšimi rečmi delamo najslabše. Ker ne prepoznamo, ker si postavljamo ovire, ker nas je hudičevo in neznosno strah.

Povej mi, je to življenje?

Kaj je življenje, če zanikaš sebe? Če si ne dovoliš biti to, kar si? Če se uklanjaš drugim? Je to tvoje življenje? Ne, njihovo je. Imajo te. Hecni smo. Hodimo v šole, se mučimo, večina niti ne ve, zakaj je izbrala neko smer šolanja. Imamo naslove, doktorate, a smo nesrečni. Ker se oklepamo nekih idej in predstav, ki sploh niso naše! Odvrzi to, zadihaj, človek!

Povej mi, kaj je življenje, če vsak dan puščaš na cedilu samega sebe? Kje je ona – ljubezen?

Jaz vem, kaj je. Ker sem to včasih tudi sama počela. In vem kaj se zgodi, ko tega ne počneš več.

Morda sem le naivna. In če je tako, potem sem naivna z največjim veseljem. Ker še zmeraj verjamem v sebe in v tebe. Da bova storila tisto, kar čutiva, kar v resnici sva.

Več o mojih vsebinah v videih na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb o ljubezenskih razmerjih, kjer ni – ljubezni, Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

V predzadnji knjigi Razmerja se na brutalno odkrit način loteva naših ljubezenskih odnosov, v katerih pa je vse kaj drugega kot ljubezen. 

Zadnja knjiga Pogumna srca: https://www.berem.si/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.si

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
2.7K shares