Če nekaj čutiš, pojdi za tem. Ne za pravili, ki si se jih naučil. Ki si jih natreniral.

Vem, da se dogaja. Vem tudi, da se nemalokrat odločamo za strah namesto za tisto, kar zares čutimo. Včasih ne vemo, kaj čutimo, ker smo se skozi leta naučili zanikati sebe, tlačiti svoje občutke. Zbudi se. Življenje gre. Ne živi tujega življenja. Ne živi, kot ti zapovedujejo drugi.

Kaj bodo pa drugi rekli? Kaj si bodo mislili, če to storim? Kaj pa, če ga prizadenem? Ne bo prebolel tega. Kaj pa, če zapravim zdaj to priložnost in potem ne bo nobene več takšne? Kaj če izgubim to dobro pozicijo, moč, ugled? Zakaj sem potemtakem študiral, če zdaj preneham z delom, za katerega sem garal? Kaj bo rekla mama? Hm. Kaj pa to, da vsak nov dan, ko nisi ti, ko sebi ne dovoliš, da si, prizadeneš sebe? Uničuješ sebe. In živiš življenje, ki ni tvoje, zato je praznina v tebi vsak dan večja?

Če čutiš nekaj močno, je dobro, da temu dovoliš, da se izrazi. Dobro se je naučiti izražati sebe. Ne. Zdravo je. Modro je. Tako si pristen, tako si ti. Da poslušaš svojo bit, jo spoznaš, ji dovoliš, da je, da začne živeti. Drugače boš ne le nesrečen; boš obupan, slabičarski, neodločen, omahljiv … in potem boš zbolel. Dobro je, da ljubezni pustimo prosto pot, da se izrazi. Da se izrazi v vseh mogočih oblikah. Za mene je izražanje ljubezni do sebe in drugih v prvi vrsti to, da živiš v skladu s tem, kar ti resnično si v svojem bistvu. A prej moraš sploh spoznati, kdo si, kajti večina ljudi tega niti ne ve. Ne vemo, kdo smo. Matrica in družba imata močna kodiranja.

Nič kolikokrat sem bila priča tlačenju ljubezni. Tlačenju čustev, občutkov. In vsakokrat mi je bilo žal, da z najlepšimi rečmi delamo najslabše. Ker ne prepoznamo, ker si postavljamo ovire, ker nas je hudičevo in neznosno strah.

Povej mi, je to življenje?

Kaj je življenje, če zanikaš sebe? Če si ne dovoliš biti to, kar si? Če se uklanjaš drugim? Je to tvoje življenje? Ne, njihovo je. Imajo te. Hecni smo. Hodimo v šole, se mučimo, večina niti ne ve, zakaj je izbrala neko smer šolanja. Imamo naslove, doktorate, a smo nesrečni. Ker se oklepamo nekih idej in predstav, ki sploh niso naše! Odvrzi to, zadihaj, človek!

Povej mi, kaj je življenje, če vsak dan puščaš na cedilu samega sebe? Kje je ona – ljubezen?

Jaz vem, kaj je. Ker sem to včasih tudi sama počela. In vem kaj se zgodi, ko tega ne počneš več.

Morda sem le naivna. In če je tako, potem sem naivna z največjim veseljem. Ker še zmeraj verjamem v sebe in v tebe. Da bova storila tisto, kar čutiva, kar v resnici sva.

Več o mojih vsebinah na youtube kanalu; če ne prenesete odkritosti, ne glejte videov.

https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. 

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
1.1K shares

Išči po koledarju

marec 2019
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031