“Ah, ta je čisto mimo. Čisto preveč čustven je.”

Sploh ne razumem, kako smo vsi v družbi, in tudi družba, osredinjeni na to, da je treba imeti svoja čustva pod kontrolo. Pod nadzorom. S tem nas fopajo od malega. Ko otrok pokaže jezo, bog ne daj! Tega ne sme; otrok se ne sme upreti staršem, nikomur, če ti domnevajo, da jeza ni upravičena. No, nekateri ne dopuščajo niti kančka jeze!

Ko mali moški, otrok, zajoče, mu brž spametujejo: “Ja, zakaj pa jočeš? Pa daj, no. Fantki ne jokajo. Kakšen moški pa boš, ko boš odrasel?! Daj no mir!” Saj veste, na kaj mislim, da ne zaidem predaleč.  In pazi to; ves čas, skozi vsa leta odraščanja, skozi vsa obdobja, nekje nad nami v zraku visi – v teh kulturnih okvirih, ki so baje nujni, da se ne pokoljemo med seboj – da ne smemo kazati svojih čustev. Da ni dobro, da pokažem, kaj čutim. Ne moškemu, ne v šoli učiteljici, ne na delovnem mestu, tja čustva ne spadajo. Še huje! Čustveni ljudje, mimogrede, kaj to je, čustveni človek, imajo v naši družbi negativno konotacijo. Ne jemljemo jih resno. So moteni, labilni. Slabiči, pomehkuženčki. Pa, vsak človek je čustven! Če nima delujočega spektra čustev, se človek pokvari, zboli, telo opozori s simptomi, ki so različni. In to je problem, ne obratno, kot nas trenirajo od rojstva. In vsa ta leta, zadnjih nekaj ne, sem skrivala, tlačila. Kam te to pripelje? Mislim, da je vedno več ljudi, ki se tega zaveda. Nikamor, kjer bi nam bilo dobro. O, ne.

Čustva so osnovno orodje človeka. Zdrav človek izraža vsa čustva, in zna jih izražat. Ne gre za kontrolo, brzdanje, temveč ravno obratno. Znaš biti to, kar čutiš. Če nas ne bi od rojstva butali z obratnimi idejami, nam ne bi bilo treba imeti pod kontrolo nikakršnih čustev, ker ta ne bi bruhala na škodljive načine. Ker bi si jih dovolili čutiti, bi bili ves čas v ravnovesju in pretočni.

Zato je sila pomembno, da se naučimo, kaj čutimo, da jih znamo izražati, vsa čustva, ker so vsa enako pomena in vredna. Kdor ne zna izraziti jeze, ne bo znal izraziti in čutiti niti veselja, ne bo nikdar vesel, tako to gre. In kaj boš storil s tem življenjem, če si ne dovoliš čutiti? Če si jezen, pokaži jezo. Če si žalosten, izjoči žalost, če je treba. In vsa čustva vmes. Ko se to naučimo čutiti in izražati, ne bo nikjer več tlela potlačena jeza, sproščeni bomo, ne bo nas strah, pretočen bo naš notranji svet.

Na zdravje! Na čustvene ljudi! Smejmo se, krohotajmo se, obnašajmo se kot norčki od te radosti, ki jo čutimo. Navijam za vznesenost; tudi prakticiram jo čim večkrat. Ko sem jezna, pokažem. Briga me, kaj meni ta družba. Ko sem žalostna, jokam. Uff, jokam. In, sem zato manj vredna? Se ne znam brzdati in kontrolirati? Ah, prosim vas. Ravno to, da čutim in da vem, kaj čutim, je ravnovesje. In v ravnovesju nihče ne rabi nadzora in kontrole. Pristnost olajša življenje. Polepša. Vse je boljše. In še nekaj; pristnost privleče ljudi, ki so enaki, kajti tisti z maskami pristnih ljudi ne prenesejo, ker pristneži nosijo čista ogledala. Veliko ljudi se ne želi uzreti v njih. Ker so na toplem in varnem pod svojimi maskami. Zato naj odpadejo, prav je tako. Življenje je prekratko, da bi ga živela v laži. Z nepristnimi ljudmi, ki me dušijo. In to začutimo takoj. Le tlačimo, zato sami sebe uničujemo. Poslušajmo se.

Damjana Bakarič,  avtorica uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. 

 

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post
120 shares

Išči po koledarju

marec 2019
P T S Č P S N
« Feb    
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031