V ljubezenskih odnosih zmeraj težimo k razrešitvi manka iz otroštva. Ljubezenska zveza je poligon za te razrešitve. To je njena ključna funkcija.

Nezavedno in zavedno si želimo, da bi bili sprejeti, razumljeni, da bi naš ljubljeni z nami preigral vse manke, ki smo jih pridelali v otroštvu. In do razrešitve pride, če se tega zavedata oba in si to tudi želita rešiti eden z drugim. To je naravno.

Zato je tako pomembna bližina ljubljene osebe, odkritost, pristnost, spoštovanje, ne delovanje iz ega. Ker če tega ni, odnos ne more izpolniti primarne funkcije. Zato se med drugim tudi povezujemo z ljubljenimi osebami, ker si želimo graditi. Preigrati manke, jih razrešiti in zgraditi dobro zgodbo, kjer prevladujejo varnost, toplina, sprejetost, zanimanje, pozornost, globina, skrb, spoštovanje. Ljubezen. To je zdravo. In smiselno. To je naravna težnja. Takrat človek lahko postane vse in je uspešen tudi na vseh ostalih področjih. Ne pravim, da samski ne moremo biti uspešni, vendar ljudje, ki imajo takšna razmerja, v katerih se počutijo ljubljene, varne, lažje živijo in skupaj dosegajo večje stvari. In da si tega tako želimo, ne pomeni, da je z nami nekaj narobe, temveč kvečjemu obratno. Zdravo čustvujemo. Vem, da smo si skoraj vsi kdaj izbirali ljudi, s katerimi tega nismo mogli preigrati, in od tam naprej nosimo s seboj idejo, da je z nami nekaj narobe. Ni. To, da srečaš nekoga, s katerim gradiš zdravo razmerje, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, zaupanju, skrbi, pristnosti, globini, je osnovna človekova potreba. Brez tega se človek drugače razvija.

Vendar se ne da graditi ničesar, če ni tega jasnega zavedanja na obeh straneh. Če je na primer ena oseba odprta, globoka, pozna svoje rane, jih želi pozdraviti, druga oseba pa ne. To so ponavadi razmerja, ki ne delujejo, ki so v resnici strupena in počasi ubijajo. Pogovori so tista polja, kjer hitro ugotovimo, kje smo. Čakati predolgo se ne izplača, ker s tem zanemarjamo svoje srce in svojo lučko življenja. S tem izrekamo velik ne ljubezni, ki je v nas. S tem se odločamo proti sebi, ker smo se odpovedali lastnemu razvoju in napredku.

Res je. Lahko se zaljubimo. Lahko začnemo imeti radi in si želeti, da bi gradili z nekom. Vendar, če na drugi strani ni želje po vsem prej omenjenem, bo pot verjetno zelo naporna. Vprašanje je, če se jo izplača izbrati.

Pri ljubezenskem odnosu je pomembno, da se oba zavedata svojih ran, da sta odkrita drug z drugim, pristna, kajti, če nista pristna, kdo potem sploh sta? Drug drugega zavajata, kdo sploh sta. In v tem ni niti drobtinice smisla. Le čas izgubljamo. Zavedno se morata odločiti, da bosta drug drugemu v oporo, da bosta preigrala vse te manke od obeh, drug z drugim, da si bosta nudila ljubečnost ter varen pristan. Ne odmikov, ne bežanja od pogovorov. Jaz sem tu zate in ti si tu zame. Varen si. Lahko se mi odpreš. Tega ne bom nikoli obrnila proti tebi. Tukaj sem zato, da rastem, ti pa tudi. Da te imam rada in ti mene. Ego me ne zanima. Zanima me pogled v oči, objem in medsebojno prepuščanje vsemu, kar je lahko med nama, ker vem in čutim, da je varno.

Morda pridem do tega, da bom čutila in mislila, da te ljubim. In ti tudi.

Več o mojih vsebinah tudi tukaj: https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič, avtorica uspešnice Na tesnobi in Na boljše, predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. 

 

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
222 shares

Išči po koledarju

februar 2019
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728