Ne, ne bo okej. Če ne boš storil ničesar, stvari ne bodo okej.

Oni dan je znanka javno zapisala, da je v hudi čustveni stiski. Na nekem družabnem omrežju. Večina komentarjev ljudi, ki so se seveda odzvali množično, je bila: Vse bo okej. Vse bo v redu. Drži se.

Postalo mi je slabo. Moje mnenje je, da je bolje, da ne napišeš ničesar, če je vse, kar lahko spraviš skupaj za človeka v stiski, en stavek, ki je … le neko brezvezno mašilo, poleg tega pa niti ni resničen! Ne, nič ne bo v redu, dokler se ne bomo svojih čustvenih stisk lotili, tako kot se lotimo hujšanja, ko ugotovimo, da imamo 22 kilogramov preveč. Ali pa, ko se odločimo, da gremo k zdravniku, ker smo si poškodovali koleno ali zlomili nogo. Si predstavljate, da bi vam ljudje, ko bi jim pojamrali, da ste si zlomili nogo, rekli, ja, vse bo okej, vse bo v redu? Jaz si ne.

Torej, če se vrnem k bistvu. Nič ne bo okej, niti v redu, če se ne bomo lotili opazovanja sebe. Samorefleksije. Temeljitega vpogleda vase in v svoje življenje. Kaj smo delali, da nas je pripeljalo do sem? Kako smo živeli? Kje so naše rane? Kaj je tisto, kar me boli? Zakaj sem jezen? Zakaj sem žalostna? Kaj je bilo doma? Kakšen odnos sta imela mama in oče med sabo in do mene? Sem živel v ljubečem in varnem okolju, ali je bilo moje življenje od prvega dne borba za preživetje? In vse vmes. Po domače: delati je treba. Dobro se je lotiti zdravljenja, najprej je treba zaceliti rane, ki jih imamo, se sprejeti takšne kakršni smo, najti svoje prednosti in ugotoviti pomanjkljivosti, svetlobo in temo. Potem si je dobro s pomočjo lepih stvari o sebi in s pomočjo prednosti in vsega, na kar smo ponosni, izgraditi spoštovanje in ljubezen do sebe. Da se lahko potem lotimo težav, pomanjkljivosti, ki jih imamo. Torej: delo. Povsem enako kakor se potimo v telovadnici ali na trim stezi, v gozdu. Duša je pomembna, ravno tako kot telo. In še nekaj, zdaj vas bom šele raztogotila; če želimo napredovati in rasti (dvigne naj roko tisti, ki si tega želi), potem bo treba delati vsak dan do konca življenja. Oooo, ja.

Zatorej ne zamahujmo z roko in si ne lažimo, da bo vse v redu. Da se bodo stvari rešile same od sebe. Včasih se, da. Kadar ne gre za globoke stvari. Večinoma pa se ne. Moramo se angažirati sami in pristopiti s trdnim korakom k – sebi. Da izgradimo ta najpomembnejši življenjski odnos do – samega sebe. Od njega je odvisen naš svet, dogodki, situacije, ki nam prihajajo na pot, naši odnosi z drugimi.

Prej ko začneš delati, hitreje bo v redu.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb z naslovom Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Moja zadnja knjiga Pogumna srca tukaj: https://www.berem.si/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.si

Fotografija: Mihael Tominšek

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Prejšnji prispevek Naslednji prispevek
1.3K shares