Ne, ne bo okej. Če ne boš storil ničesar, stvari ne bodo okej.

Oni dan je znanka javno zapisala, da je v hudi čustveni stiski. Na nekem družabnem omrežju. Večina komentarjev ljudi, ki so se seveda odzvali množično, je bila: Vse bo okej. Vse bo v redu. Drži se.

Postalo mi je slabo. Moje mnenje je, da je bolje, da ne napišeš ničesar, če je vse, kar lahko spraviš skupaj za človeka v stiski, en stavek, ki je … le neko brezvezno mašilo, poleg tega pa niti ni resničen! Ne, nič ne bo v redu, dokler se ne bomo svojih čustvenih stisk lotili, tako kot se lotimo hujšanja, ko ugotovimo, da imamo 22 kilogramov preveč. Ali pa, ko se odločimo, da gremo k zdravniku, ker smo si poškodovali koleno ali zlomili nogo. Si predstavljate, da bi vam ljudje, ko bi jim pojamrali, da ste si zlomili nogo, rekli, ja, vse bo okej, vse bo v redu? Jaz si ne.

Torej, če se vrnem k bistvu. Nič ne bo okej, niti v redu, če se ne bomo lotili opazovanja sebe. Samorefleksije. Temeljitega vpogleda vase in v svoje življenje. Kaj smo delali, da nas je pripeljalo do sem? Kako smo živeli? Kje so naše rane? Kaj je tisto, kar me boli? Zakaj sem jezen? Zakaj sem žalostna? Kaj je bilo doma? Kakšen odnos sta imela mama in oče med sabo in do mene? Sem živel v ljubečem in varnem okolju, ali je bilo moje življenje od prvega dne borba za preživetje? In vse vmes. Po domače: delati je treba. Dobro se je lotiti zdravljenja, najprej je treba zaceliti rane, ki jih imamo, se sprejeti takšne kakršni smo, najti svoje prednosti in ugotoviti pomanjkljivosti, svetlobo in temo. Potem si je dobro s pomočjo lepih stvari o sebi in s pomočjo prednosti in vsega, na kar smo ponosni, izgraditi spoštovanje in ljubezen do sebe. Da se lahko potem lotimo težav, pomanjkljivosti, ki jih imamo. Torej: delo. Povsem enako kakor se potimo v telovadnici ali na trim stezi, v gozdu. Duša je pomembna, ravno tako kot telo. In še nekaj, zdaj vas bom šele raztogotila; če želimo napredovati in rasti (dvigne naj roko tisti, ki si tega želi), potem bo treba delati vsak dan do konca življenja. Oooo, ja.

Zatorej ne zamahujmo z roko in si ne lažimo, da bo vse v redu. Da se bodo stvari rešile same od sebe. Včasih se, da. Kadar ne gre za globoke stvari. Večinoma pa se ne. Moramo se angažirati sami in pristopiti s trdnim korakom k – sebi. Da izgradimo ta najpomembnejši življenjski odnos do – samega sebe. Od njega je odvisen naš svet, dogodki, situacije, ki nam prihajajo na pot, naši odnosi z drugimi.

Prej ko začneš delati, hitreje bo v redu.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb z naslovom Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Moja zadnja knjiga Pogumna srca tukaj: https://berem.damjanabakaric.com/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.damjanabakaric.com

Fotografija: Mihael Tominšek

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Delam na področju človeških odnosov, psihologije in komunikacije. Organiziram debatno družabne večere Srečaj me za vse samske, ki si želijo poglobljenih odnosov. Gre za povsem nov koncept družabnih večerov za samske, saj pridejo ljudje, ki se zavedajo, da je partnerski odnos najpomembnejši odnos, kraljica vseh odnosov. Za vse nesamske ustvarjam Srčne debate za izboljšanje (partnerskih) odnosov. Razširjam tudi Gibanje poglobljencev za vse, ki imajo raje globino kot površinskost. Kajti ta svet/sistem promovira na instant rešitve kar pa človeško dušo uničuje. Predvsem odnose med moškimi in ženskami. S svojimi vsebinami združujem moške in ženske, da moški postanejo spet moški in ženske spet ženske. Po izobrazbi sem komunikologinja. Ko sem doživela izgorelost, panične napade in hudo tesnobo, sem se dokončno prebudila in odločila za svojo pot, zbrala pogum in začela delati to, kar sem si vedno želela. Mi smo ta človek, v nas je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. In ti, ja ti, ti imaš vso moč v sebi. Sistem te je naučil naučene nemoči. Zato iščeš svojo moč zunaj namesto v sebi. Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku in s tem, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-) In takrat premagamo programiranje matrice.
Previous Post Next Post
1272 shares