Kolumna: Ženske, vse, kar je vredno, se dogaja počasi

Oni dan sem sem pogovarjala s prijateljico. O moških, o razmerjih. O nas, dekletih, ko smo bile stare dvajset. O ženskah, ki so stare trideset, petintrideset, štirideset. Veliko se nam je zgodilo. Nekaterim več, drugim manj. In veliko se nam najverjetneje še bo. In kakorkoli sva obračali zgodbe, si jih pripovedovali, kjer koli sva neko zgodbo prijeli, ena stvar je zmeraj ostajala enaka.

“Nič, kar je zares vredno in kakovostno, se ne zgodi hitro.”

V življenju sem srečala precej moških. Vedno sem jih opazovala, poslušala. Ko sem bila mlajša, sem več jezikala, manj slišala. Pa vendar. Moški, ki vam bo, draga dekleta in ženske, v prvih dnevih vajinega poznanstva nakladal o vsem, kako bo on to in to, in vam obljubljal, z jezika pa mu bodo spodrsavale sladke, medene besede, je zelo zmeden. Nima pod nadzorom svojih čustev, to je drama na dveh nogah. Vem, da rade slišimo medene besede, še posebej, če se noben moški dolgo ni ukvarjal z našo dušo, po tem neizmerno hrepenimo. V tem hrepenenju, v tej neugasljivi želji pogostokrat spregledamo moške, ki premorejo hordo medenih idej, ki jih bruhajo iz sebe. Spregledamo preprosto dejstvo. Da prav te vrste moški zmorejo samo to in  nič drugega. Medtem ko smo same ob sladkih besedah že trdno prepričane, kakšna globina se skriva za njimi, v njih. A se ne. Kajti resnično globok moški ne uporablja sladkih besed, niti najmanj na začetku, ko nas sploh ne pozna. Te stvari jemlje resno. Ljubezen med dvema.

Moški, ki mu z jezika pada sladkor, bo te iste besede čez tri tedne najbrž že pripovedoval drugi. Povsem običajno zanj je tudi to, da vas bo tretji teden poznanstva morda povabil, da skupaj zaživita. In ker je tako odrezan od sebe, je sposoben le slikati sliko, delati predstave, v katerih ste vi le figura, ki jo vtakne v sliko ali svojo predstavo. Zanj kot ženska sploh niste pomembni. Tudi vaša čustva ne. Zmešal vam bo glavo in srce, v vaše življenje vnesel nemir in dramo, na koncu vas bo pustil razsuto na koščke. Vi sploh ne boste dojele, kaj se je zgodilo. Šele čez čas vam bo postalo jasno. Huda lekcija. Jok bodo zamenjale neštete zahvale sili, bogovom, da niste končale z njim. In to je zmaga.

Občasno vam bo prišlo kaj na uho. Medtem ko ste se same ves ta čas posvečale sebi in se urile v tem, da tega ne boste več dopustile, bo on, tako kot je z vami, storil že s tremi novimi. In tako naprej …

Zato ne izgubljajte živcev, ko boste srečale ‘počasneža’. Te stvari morajo iti počasi. Danes si upam trditi, da se razmerje, dobro razmerje, lahko razvije le iz prijateljstva, oziroma odnosa, v katerem sta se dva spoznala vsaj v osnovi. Kako naj se dobro razmerje razvije iz nečesa, kjer smo na prvem ali drugem zmenku že spali skupaj in potem nadaljevali kot par? Nemogoče. No, kakšna izjema sem in tja vendarle potrdi pravilo. Na vsake toliko.

Vzemimo si čas. Za spoznavanje. Za prepoznavanje. Dajmo si možnost, da nekoga zares vzljubimo takšnega kot je. In da nas drugi vzljubi prav takšne kot smo. Bodimo radovedni. Iskreno se zanimajmo za drugega. Tega ni. To močno pogrešam.

Damjana Bakarič

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
314 shares

Išči po koledarju

januar 2019
P T S Č P S N
« Dec   Feb »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031