Zakaj izgorevamo?
Iz prve roke lahko povem, da je najpomembnejši odnos do sebe, ki ga zgradimo in stkemo na podlagi našega otroštva. Kakor so delali z nami, tako mi nadaljujemo s seboj. Že zgodaj se otrok odloči (nezavedno), kakšen scenarij življenja bo imel. Seveda ta scenarij lahko spremeni, vendar bomo to pustili za drugič. Izgorevamo zaradi odnosov, ki jih imamo z drugimi. Ti so spet povezani z našim odnosom do sebe. Vse je prepleteno.
Izgorevamo predvsem v odnosih. Z bližnjimi, z malo manj bližnjimi. Zaradi odnosa do sveta. Ustrežljivke, perfekcionisti, tisti, ki sebe ne spoštujejo in cenijo, ki si lastno vrednost in občutek samozavesti dvigujejo skozi odobravanje drugih. Ljudje, ki prevzemajo odgovornost za vse odnose, tudi za druge ljudi. To zadnje običajno počnejo odrasli otroci alkoholikov. Ljudje, ki dajejo priložnosti, to so tisti, ki oproščajo. Ljudje, ki rešujejo druge; rešitelji. Pozitivno naravnani ljudje, ki razumejo čisto vse, zato se dajejo v neskončnost. Ljudje, ki ne znajo reči drugim ne in sebi da. To vse so lahko načini delovanja, ki privedejo v izgorelost. Zato izgorevamo. To je osnova. Delo, službe in delovna razmerja, delovni odnosi so le dodatna polja, kamor se način delovanja, ki tlakuje izgorelost, le razširi. Izgorevajo tudi ljudje, ki so preveč zagnani. Všeč mi je beseda angleška beseda ‘eager’, kar v prevodi pomeni zavzet, željan, zagret. To se pozna v odnosih in na delovnem mestu, kjer ta človek skuša spreminjati na bolje, daje vse od sebe in želi v boljše prepričati tudi druge. Na primer, goreči znanstvenik, ki se ne more ukvarjati s predmetom znanosti, temveč se izgubi v neskončni papirologiji, ki jo zahteva sistem. Izgorimo v želji.
Izgorevamo tudi zato, ker smo polni strasti in upanja, potem pa v tej svoji strasti izgorimo, ker vidimo, da z delom vse prevečkrat ne pridemo do tistega, kar smo si želeli. Pa ne mislim na denar. Na primer, mladi zdravniki so navdušeni, da bodo začeli delati, na koncu ugotovijo, da je dela s pacienti premalo, da se 70 odstotkov časa ukvarjajo s papirologijo in administracijo. Da imajo za človeka na voljo le 7 minut. In enako velja za ostale navdušence v različnih poklicih. Gorečneži. Tudi zato lahko človek izgori. Ker kmalu spregleda. Izgori v prizadevanju za nekaj, kar nikdar ne pride. Govorim o smislu, ne o denarju. Izgori, ker si tako prizadeva za smisel, ki ga pa nikdar ne sreča.
Zelo pomemben je tudi tehnološki napredek, saj je prinesel drugačen način dela; namesto 8 ur smo na ‘stand by’ 24 ur na dan prek meljov, sms sporočil in drugih aplikacij. Prekarnost namesto vsaj na videz varnejših rednih služb, vzpodbujanja potrošništva in s tem trženja, le da sedaj tehnološki bum v obliki družabnih omrežij uporabljamo za bolestno trženje sebe. Jaz v najlepših momentih. To so hudi pritiski. Sami sebi zategujemo zanko okoli vratu. Idealizacija ženske in moškega sta dodaten pritisk. Idealizacija družine. Vsi moramo biti UČINKOVITI. Super mame in očetje, super družine. In pri tem pozabljamo, da to sploh ni mogoče, da to ne obstaja. V to učinkovitost nas spletajo vsakdanje delo, obveznosti in opravki. Kmalu se zgodi, da ne zmoremo več opraviti niti najosnovnejših. Prevelike zahteve znotraj sebe in slab odnos do samega sebe in seveda z drugimi terjajo svoj davek. ‘System breakdown’, ‘error’, ‘system malfunction’. Vpije telo.
Vendar. Če bi znal človek biti asertiven, se mu to ne bi zgodilo. In spet pridemo k – sebi. K svojim nezavednim programom, ki tečejo v nas. Če bi človek poznal svojo vrednost, se cenil in spoštoval dovolj, se imel rad, potem ne bi dovolil, da se znajde v takšni situaciji.
Asertivnost je dober odgovor, precej dobra rešitev. Vendar jo je treba zgraditi. Kajti vsak med nami mora najti svoj ‘zakaj’.
Damjana Bakarič