Sploh se ne zavedamo, da smo globoko v kulturi sramotenja. Vendar lahko dobro opravimo z občutkom odtujenosti, ki ga povzroča sramotenje.

Kaj to pomeni zdaj, si najbrž mislite.

Idejo za današnje misli mi je dala neznana ženska, ki je komentirala neko mojo objavo. In zato se ji na tem mestu zahvaljujem.

V mojem primeru je šlo za to, da sem izrazila nestrinjanje z obsojanjem nekoga, ki ga ti, ki obsojajo javno, sploh ne poznajo. In pri tem sem pozabila, da je ta človek, ki so ga obsojali, že umrl; namreč, pisala sem v sedanjiku, kot da je še živ. Nato me je neka ženska na to opozorila, sarkastično pripomnila še nekaj o tem človeku ter mi predlagala naj si pogledam dokumentarec o njem v smislu, da bom potem vedela več, kot pa vem sedaj. To je naredila na način, ki je meni dal občutek, da nimam pojma, naj se še podučim, njen način ni bil konstruktiven. S svojim sarkazmom je osramotila mene kot osebo. Seveda gre za moj lastni občutek osramočenosti; počutila sem se izločeno, odtujeno. Skratka, ona ni storila ničesar, kar bi odstopalo od tega, kar bi storila večina, obnašala se je kot dobro kulturno vzgojena posameznica. In mene je osupnilo. Vau. Kakšni smo do sočloveka; kako radi osramotimo nekoga. Vendar smo na to že tako navajeni, da tega sploh ne zaznavamo več. Seveda bi  ta ženska lahko svoj komentar, če bi imela dobro namero, povsem drugače zapisala.

Sramotenje je vse, kar med drugim vsebuje tudi naslednja sporočila: ti si nevreden, slab, in tako naprej; skratka: ti nisi dovolj dober.

V mojem primeru sem sama pozabila, da je ta človek, o katerem je tekla beseda, že umrl, čeprav sem to nekoč vedela, saj sem napisala članek o njem že pred nekaj leti. Neka oseba je to izpostavila ter pokazala na moje domnevno neznanje na precej sramotilen način. Gre le za primer, da lažje pojasnim. Tudi sama sem sramotila, velikokrat nezavedno in seveda kdaj tudi zavedno. Pomislite, koliko je tega v šoli. Koliko tega ste že doživeli v življenju, in ste tako navajeni, da se s tem sploh ne ukvarjate, vendar se počutite slabo, boli vas. Se spomnite, kako je, kakšni smo ljudje, vsi skrivamo, da nečesa ne vemo, kako malokrat rečemo, da nečesa ne vemo, da si želimo razlage, ker nas je sram. Česa že? Da nečesa ne vemo? Spominjam se, ko sem bila na kakšnem sestanku, ko je šef o nečem govoril, pa sploh nisem vedela, kaj  govori, vsi ostali pa so se delali, da vedo. In ko sem na glas rekla, da naj mi razloži, ker ne vem, za kaj gre, se je kaj kmalu izkazalo, da večina ljudi prav tako kot jaz ni imela pojma, o čem govori. Da, mi smo kultura, ki je prežeta s sramotenjem. In kako mučno je to! Hlinjenje na sestankih ali predavanjih, ko si ne upamo nečesa vprašati! Kakšna izguba časa in kakšna neverjetna škoda.

Sramota je torej izrazito boleč občutek ali prepričanje, da je z nami nekaj narobe, da nismo vredni ljubezni in tega, da nekam pripadamo. Sramota je nekaj, kar občutimo vsi. Občutek sramu je v bistvu strah pred odtujenostjo. Strah pred nepovezanostjo. Področja sramu obsegajo: videz, telesno podobo, umske sposobnosti, materinstvo, očetovstvo, vzgojo otrok, duševno zdravje, telesno zdravje, spolnost, zasvojenost, staranje, preživetje travme, označevanje ljudi s stereotipi, obsojanje, opravljanje in spravljanje ljudi v en koš.

Na primer, ponižanje in sramota nista isto. Večinoma dovoljujemo, da nas sramotijo, pri ponižanju je tega veliko manj.

Kako se ubranim pred občutki sramote, ki lahko res bolijo?

Vadimo pogum. Spoprimimo se s sramoto in se spoštujmo. Zaupajmo se nekomu, ki nas spoštuje. Ki nas ima rad zaradi naše ranljivosti.

Pogovorimo se s seboj, kot bi se pogovorili z nekom, ki ga imamo resnično radi. V redu si. Si človek, ki dela napake, tako kot jih delajo vsi ljudje. Ne skrbi, stojim ti ob strani. 

Prevzemimo nadzor nad svojo zgodbo. Ne pometajmo pod preprogo. Ne pustimo je tam, kaj šele, da dovolimo, da ona določi, kdo smo. Če prevzamemo nadzor nad to zgodbo, ki nas sramoti, lahko mi sami napišemo zaključek. Nisem to, kar se mi je zgodilo. Sem to, kar sem se odločil postati.

Predvsem pa; ne dovolimo, da nas kdor koli sramoti. Vse je v naših rokah. Ne splača se bojevati nazaj, ker potem mi sramotimo nazaj. Smo enaki kot človek, ki nas sramoti. Tega si verjetno ne želimo. Modro je, da se soočimo s sramoto, ki jo občutimo, in jo pravilno/zdravo predelamo. Sramotenje je težko spoznati, ker živimo v družbi, ki neprenehoma sramoti. Vendar je kljub temu zelo rušilna in boleča. Naučimo se jo prepoznavati. In seveda – rešiti. Lahko zaživimo brez občutkov odtujenosti.

Damjana Bakarič

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
59 shares

Išči po koledarju

december 2018
P T S Č P S N
« Nov    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31