Življenje je niz vsega. Padcev, vzponov, ovinkov, slepih ulic, lepih trenutkov, kdaj tudi povsem ravnih cest.
Vendar bomo na svoji poti srečali ljudi, ki nas bodo prav zavestno ovirali na naši poti. Tega je včasih več kot si mislimo, ker je med nami veliko nevoščljivosti in ljubosumja. Ne, nisem paranoična. To so dejstva, poglejte si sociološke študije. Takšni ljudje so največji strup za okolico, v resnici so pravi škodljivci, a le zato, ker ne prenesejo sebe. Danes sem neverjetno brutalna, ker nimam ne volje ne časa, kaj šele energije, da bi zavijala v celofan. Tako je. Takšni ljudje so. Zlobni ljudje obstajajo. Naredijo ogromno škode.
Na nas pa je, da se ne sekiramo preveč. Vem, da nas prizadene, seveda, saj si niti v sanjah nismo predstavljali, da je to mogoče. Da, na primer, nekdo nekomu resno škoduje, ga ovira na njegovi poti, zgolj zaradi tega, ker mu ne želi, da žanje uspehe svojega dela. Da, takšni ljudje obstajajo. Tega se je dobro zavedati, še bolje pa je primerno ukrepati. Ker nemalokrat kar ostajamo v okoljih, kjer so takšni ljudje.
Torej, kaj naj storimo mi?
To negativno energijo, s katero nas ovirajo, spremenimo v pozitivno in navdihujočo. Očitno smo tako dobri in zanimivi, ne pa zanič, kot nam skušajo prikazati. Delajmo z zanosom še naprej, še bolje, vseeno je, če smo na poti sami. Slej ko prej bomo srečali podobne ljudi, s katerimi bomo ustvarili zgodbo o uspehu. Iskreno, odkrito, dobro, ki bo pomagala nam in drugim. To je smisel vsega.
Nevoščljive ljudi, ki škodujejo, pustimo pri miru. Ne namenimo jim niti pet sekund pozornosti, ker je neskončno škoda naše energije. Slej ko prej bodo prišli tja, kjer si zaslužijo biti, pa četudi ne, kaj nam mar?
Mi vemo, kdo smo, vemo, kam gremo in zato delajmo. Vztrajajmo. Korakajmo. Z dvignjenimi rameni in glavo glejmo v oči ljudem. Nikakor ne dovolimo, da nas strupenost in zloba ubijeta ali si nas celo podredita, bog ne daj, da postanemo tudi mi škodljivi, strupeni, zlobni. Ne. Še boljši postanimo, prijaznejši, bolj dobri.
In zapustimo področje, ker prihajamo v stik z zlobnimi, nevoščljivimi, škodljivimi ljudmi. Ne bomo jih mogli spremeniti, dokler ne sprevidijo sami. Obstajajo sistemi v obliki podjetij in organizacij, skupin, ki hranijo in podpirajo to škodljivost. In odnesimo pete čim hitreje in čim prej. Če pa nas prosijo za pomoč, jim pomagajmo. Razumete, kam ciljam? Osredotočimo se na tiste, s katerimi imamo zdravo, vzpodbudno, odkrito in pristno komunikacijo.
Nikdar ne prenehaj zaupati vase. Vem, da za vsakim človekom, ki verjame vase in si zaupa, stoji starš, ki je verjel in zaupal vanj. Vendar se tega lahko priučimo, četudi nihče ni zaupal in verjel v nas, ko smo bili otroci. Ostani s seboj, ne glede na to, kar koli se zgodi. Ne pusti sebe na cedilu. Nikoli in nikdar. Kajti edino tako bomo uspešno previharili čez življenje, brez zaupanja vase ne bo šlo.
Zato je zaupanje v sebe tako hudičevo pomembno. Zaradi vseh teh viharjev na naši poti.
Damjana Bakarič
