Zakaj je jeza dobra in ne slaba

“Ne smeš se jeziti, to ni lepo.”

Prepričana sem, da smo mnogi zrasli ob idejah, da je jeza nekaj slabega. Nismo je smeli izraziti, ker smo s tem jezili druge odrasle in jim kazali upor, kar pa je bilo včasih povsem nedopustno in nezaslišano, marsikdo jo je zato precej tudi skupil. Čeprav sta jeza in žalost normalen odziv, ko nam nekdo dela krivico.

Zato pa smo danes med drugim nesposobni čutiti sebe, svoje občutke in čustva, ker jezo tlačimo od otroštva, seveda, ker je to naša navada. Medtem ko nam gre na živce sosed, ki nas ne upošteva, pa si mu tega ne upamo povedati, ker se bojimo v konflikt ali se bojimo zjeziti, to raje stresemo doma na domače, na tiste, ki naj bi jih imeli najraje. Narobe svet.

Jeza in žalost vedno povesta nekaj pomembnega. Skoraj zmeraj se prepletata, rekla bi, da je za jezo v resnici vedno žalost. Pove pa, da so nam bile kratene naše osebne pravice, da nam nekdo nekaj govori ali dela, s čimer nas žali, ponižuje, nas je prizadel. Jeza pove, da je nekaj narobe in da moramo pogledati tja ter to stvar rešiti. Jeza in žalost nista negativni čustvi in sramotni čustvi, kakor so nas učili – deklice se nismo smele jeziti, ker nam to ne paše, in smo potem možače, če se jezimo, medtem ko fantje niso smeli jokati, ker so potem reve, babe. Kakšna neumnost!  Tej družbi je jeza nekaj slabega, jeziti se ne smemo, ker smo potem najmanj neotesanci, primitivci.

Jeza zmeraj pove nekaj zelo pomembnega. Na primer, odrasli otroci strupenih staršev v sebi nosijo veliko jeze, ki lahko ‘buta’ ven vsak dan na neprimerne načine; so hitro ujezljivi, napeti, živčni. Ujezijo se na vsakega, ki pride mimo. Doma se spravljajo na otroke in partnerje. To jezo je treba pogledati in predelati, ta čustva so v teh primerih izjemno pomembna. Ker gre za potlačena čustva, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene s strani tistih, ki bi nas ‘morali’ imeti radi.

Jeza in žalost sta čustvi, zaradi katerih bomo naredili bistvene spremembe na bolje, če se jih bomo imeli pogum lotiti, se soočiti z njima. Sta znanilca sprememb.

Kadar jezo tlačimo, in nekateri jo vse življenje, zbolimo. Slej ko prej.

Zatorej prisluhnimo jezi, ne tlačimo je, enako naredimo z žalostjo, ne bežimo od nje in se ne utapljajmo v alkoholu, mamilih, delu, seksu … s tem se le anesteziramo, svojo bolečino. Če bomo jezo tlačili, bomo izgubili vse samospoštovanje. Poglejmo vanjo, dajmo ji duška, so različni načini, ki so konstruktivni, na primer tolcimo po blazini, namislimo si človeka, na katerega smo jezni, v mislih ga posedimo na stol in mu povejmo vse, kar mu gre, brez dlake na jeziku. Športajmo; šport je super način, da dam lahko ven jezo.

 

In potem nekaj spremenimo z asertivnostjo.

 

Damjana Bakarič

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

157 shares

Išči po koledarju

november 2018
P T S Č P S N
« Okt    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930