Zakaj je jeza dobra in ne slaba

“Ne smeš se jeziti, to ni lepo.”

Prepričana sem, da smo mnogi zrasli ob idejah, da je jeza nekaj slabega. Nismo je smeli izraziti, ker smo s tem jezili druge odrasle in jim kazali upor, kar pa je bilo včasih povsem nedopustno in nezaslišano, marsikdo jo je zato precej tudi skupil. Čeprav sta jeza in žalost normalen odziv, ko nam nekdo dela krivico.

Zato pa smo danes med drugim nesposobni čutiti sebe, svoje občutke in čustva, ker jezo tlačimo od otroštva, seveda, ker je to naša navada. Medtem ko nam gre na živce sosed, ki nas ne upošteva, pa si mu tega ne upamo povedati, ker se bojimo v konflikt ali se bojimo zjeziti, to raje stresemo doma na domače, na tiste, ki naj bi jih imeli najraje. Narobe svet.

Jeza in žalost vedno povesta nekaj pomembnega. Skoraj zmeraj se prepletata, rekla bi, da je za jezo v resnici vedno žalost. Pove pa, da so nam bile kratene naše osebne pravice, da nam nekdo nekaj govori ali dela, s čimer nas žali, ponižuje, nas je prizadel. Jeza pove, da je nekaj narobe in da moramo pogledati tja ter to stvar rešiti. Jeza in žalost nista negativni čustvi in sramotni čustvi, kakor so nas učili – deklice se nismo smele jeziti, ker nam to ne paše, in smo potem možače, če se jezimo, medtem ko fantje niso smeli jokati, ker so potem reve, babe. Kakšna neumnost!  Tej družbi je jeza nekaj slabega, jeziti se ne smemo, ker smo potem najmanj neotesanci, primitivci.

Jeza zmeraj pove nekaj zelo pomembnega. Na primer, odrasli otroci strupenih staršev v sebi nosijo veliko jeze, ki lahko ‘buta’ ven vsak dan na neprimerne načine; so hitro ujezljivi, napeti, živčni. Ujezijo se na vsakega, ki pride mimo. Doma se spravljajo na otroke in partnerje. To jezo je treba pogledati in predelati, ta čustva so v teh primerih izjemno pomembna. Ker gre za potlačena čustva, ko naše osnovne potrebe niso bile zadovoljene s strani tistih, ki bi nas ‘morali’ imeti radi.

Jeza in žalost sta čustvi, zaradi katerih bomo naredili bistvene spremembe na bolje, če se jih bomo imeli pogum lotiti, se soočiti z njima. Sta znanilca sprememb.

Kadar jezo tlačimo, in nekateri jo vse življenje, zbolimo. Slej ko prej.

Zatorej prisluhnimo jezi, ne tlačimo je, enako naredimo z žalostjo, ne bežimo od nje in se ne utapljajmo v alkoholu, mamilih, delu, seksu … s tem se le anesteziramo, svojo bolečino. Če bomo jezo tlačili, bomo izgubili vse samospoštovanje. Poglejmo vanjo, dajmo ji duška, so različni načini, ki so konstruktivni, na primer tolcimo po blazini, namislimo si človeka, na katerega smo jezni, v mislih ga posedimo na stol in mu povejmo vse, kar mu gre, brez dlake na jeziku. Športajmo; šport je super način, da dam lahko ven jezo.

In potem nekaj spremenimo z asertivnostjo.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Če ne preneseš odkritosti, raje ne glej. https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič,  avtorica knjižne uspešnice Na tesnobi in Na boljše ter 11 zgodb z naslovom Razmerja. Predavateljica o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Zagovornica počasnega življenja. Moč je v tebi. Da se, vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave.

Moja zadnja knjiga Pogumna srca tukaj: https://www.berem.si/pogumna-srca/

Individualni pogovori, prijava: info@berem.si

Related Posts

by
Sem komunikologinja, svetovalka za posameznike in podjetja, pisateljica, publicistka, predavateljica ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Najpomembnejši so za mene odnosi. Pristni. Brez mask. Odnos do sebe je prvi in najpomembnejši. Potem lahko gradimo dobre odnose z drugimi, s svetom. Samo ljudje, ki se zavedajo sebe, delajo na sebi, so pogledali vase, v temo in svetlobo ter to sprejeli, so ljudje sedanjosti in prihodnosti. Na teh bo temeljil nov način sveta. Ljudje, ki vse delajo s smislom, so v stiku s seboj in brez mask. Kako bom pritegnil tisto, kar želim, če nosim masko in se delam da sem nekdo drug? To povzroča kaos, zmedo, bolezni. Avtentičnost ustvarja dobro življenje, zdravje, dobre odnose, veselje in radost. Samo človek, ki stremi po lastnem razvoju, po povezovanju namesto tekmovanju z drugimi, ki bo namesto strahu raje izbral pogum in ljubezen, je človek sedanjosti in prihodnosti. Ljudje, ki vedo, kdo so, ki vedo, da smo vsi nepopolni in z napakami, ljudje, ki se zavedajo ran in jih rešujejo. Edina odrešitev je, da vsak dan presegam samega sebe, da tekmujem s seboj včeraj in ne z drugimi danes. Prihodnost in sedanjost so ljudje, ki za svoje življenje prevzemajo odgovornost. Lahko spremeniš svoj notranji svet. Ker tako kot je znotraj, je tudi zunaj. Lahko ga spremeniš v pretočnega, lahko odstraniš vozle. A prej moraš pogledati v vse, kar si. To je rast, napredek, razvoj. Zmagovalci so tisti, ki po vsakem padcu tudi vstanejo in se borijo naprej. Drugih zmagovalcev ni. Všeč mi je ideja o ljubezni in povezovanju, saj jo zagovarjam. Vendar samo z ljubeznijo do sebe, drugih in do sveta ne dosežemo ničesar, če smo pasivni. Vsak med nami mora znati uporabiti to energijo, 'poredno', 'uporniško', 'bad ass', ki je v vsakem med nami, da se premakne naprej, da spreminja sebe in svet. Za to je. Ne sramujmo se je, temveč jo nujno izkoristimo! Ne pozabi, moč je v tebi. In imaš je več kot misliš. Nihče te ne more prisiliti v nekaj, česar nočeš.
Prejšnji prispevek Naslednji prispevek
144 shares