Ne bežimo od strahov; poglejmo jim v oči

Strah in sram. Oba zakoreninjena v nas samih.

Naša kultura je prežeta z njima, nanju pa smo se tako navadili, da ju sploh ne občutimo kot nekaj, kar ni v redu, da je. V teh časih še bolj kot prej občutimo ustrahovanje, ker, saj veste, človeka obvladuješ, če mu vliješ strah v kosti. A o tej temi, s katero se zdaj le rahlo spogledujem, drugič. V splošnem opažam pri ljudeh, da nas je strah  vsakodnevno, to pa se kaže na različne zelo subtilne načine.

S strahom se spoprijateljiš le tako, da storiš natanko to, česar te je najbolj strah. Na primer; radi bi se več družili z ljudmi, vendar si nekako ne upamo pristopiti, v družbi smo nesproščeni in nas je sram. Prvo, kar moramo storiti je, da najdemo rešitev, saj smo ljudje družabna bitja; brez sočloveka, ki je ob nas, smo nesrečni. Poskusimo eno ali vse naslednje ideje:

  • ko gremo v trgovino, navežimo pogovor s prodajalko,

  • na avtobusu glejmo ljudi v oči in se jim nasmehnimo,

  • na sprehodu ogovorimo sprehajalca, ki ga srečamo,

  • ko telefoniramo zaradi kakšne obveznosti, ne bodimo strogo uradni, razširimo pogovor, pokramljajmo,

  • pokličimo znanca in ga povabimo ven,

  • organizirajmo druženje s sosedi, ali soseda vsaj pozdravimo in pokramljajmo z njim za začetek,

  • organizirajmo druženje pri sebi doma.

To je en način, kako se soočimo s strahom pred družbo. Podobno storimo z ostalimi strahovi; naredimo si seznam strahov po pomembnosti in vsak dan vadimo z novimi izzivi, ki si jih postavimo, male spremembe so dovolj. Na primer, začnimo postavljati meje, če jih nismo znali. Če nismo dovolj asertivni, se začnimo uriti v tem. Če se bojimo na delovnem mestu povedati, kaj nas moti in obremenjuje, je čas za asertivnost, povejmo, kaj je na stvari. Bolje tam, kot pa da doma vpijemo na svoje otroke, ker nas vse v službi moti ali mori. Povejmo, kaj nam ni všeč v partnerskem odnosu, namesto da pričakujemo, da bo partner sam ‘pogruntal’ kaj nas muči, medtem ko se mi kujamo, češ, da sploh nima pojma, naša zamera do njega pa je vsak dan večja. Povejmo. Storimo ta korak. Začnimo z majhnimi.

Če gre za globlje psihološke ovire, kot je globok sram, se ga moramo lotiti temeljiteje, predvsem moramo pogledati v odnos, ki ga imamo s seboj. Koliko se spoštujemo, se sprejemamo? Se imamo radi? Zakaj se sramujemo? Česa se sramujemo? Zakaj si nismo dovolj vredni? Smo prejemali takšna sporočila v otroštvu od kogar koli?

Večina strahov je lažnih; to so ‘kaj pa če’ strahovi. Ti so povsem nekoristni, še huje; omejujejo nas in nam onemogočajo vse možnosti, ki jih ponuja življenje. Prerešetajmo te nesmiselne misli. In strahove. Odtekamo času prehitro, zato še posebej ni vredno.

Osvobodimo se. Zaživimo. Dihajmo. Veselimo se. Plešimo. Smejmo se. Bodimo samo tu in zdaj – hvaležni.

Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš.  https://www.youtube.com/user/MsDamjana

Damjana Bakarič

Tags: carosuel small

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Univerzitetna diplomirana komunikologinja. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
191 shares