“Neznosno je. Šefica je šla zaradi izgorelosti na dolgotrajno bolniško; čez noč je vse padlo na moja ramena. Razmišljam, da grem daleč stran.”
To je le eno izmed pisem, ki jih zdaj prejemam tudi iz sosednje Hrvaške. Še posebej hudo je v poklicih, ki se drobijo v prah, na primer v novinarstvu, avtorstvu, skratka, v poklicih, kjer so se plače v zadnjih desetih letih več kot razpolovile. Sem vam povedala, da so mi nekje za 13 člankov na mesec ponujali 300 eur bruto? Sem vam povedala, da so moji prijateljici urednikovanje nekega portala ponudili za 500 eur bruto mesečno? Prijateljica je bila prepričana, da je to tedenska plača, pa se ji je zdelo hecno, da so ubrali takšen način – tedensko plačilo. Ko jih je vprašala, če je to tedenska plača, so ji dejali, povsem začudeni nad njenim razmišljanjem, da ne, da to je mesečno plačilo!!!!!!!
Da izgorevamo, so odgovorni naši notranji psihološki, mentalni imperativi. Po domače: jah, j*** ga sad, kriv si sam, če ne znaš postavljati meja, če ne znaš biti odločen in če se nimaš rad. Kdo ti je kriv?
Opa! Ne, ne. Izgorevajo tudi ljudje, ki jim na prvi pogled ne bi pripisali, da se ne zanjo postaviti zase. Izgorevajo tudi ne ustrežljivci, seveda veliko manj, a jim nad glavo visi nekaj drugega. Na primer, strah, da ne bodo preživeli, da ne bo dovolj denarja, težka situacija, na primer mame in očetje samohranilci, morda tudi velik pohlep, želja po avtu za 100 tisoč evrov. Želje po dizajnerskih oblačilih, želja po takšnem življenju, ki presega njihove zmožnosti. Previsoki apetiti. Zaradi nekega drugega manjka. Sicer s temi željami ni nič narobe, je pa najverjetneje nezdravo, če postanejo smisel življenja same po sebi. In ko vse podredimo le doseganju teh želja, čeprav so naše potrebe neizpolnjene. Torej, zunanje okolje (družba in stili življenja, ki se promovirajo) ravno tako vpliva na psihologijo posameznika in na njegove notranje procese.
Dejstvo je, da smo kot družba, kot civilizacija, izgubili kompas. Sebe. Vse našteto pripomore k temu, da je vse več ljudi nesrečnih, izmozganih, utrujenih, v preživetvenem načinu delovanja (dolgoročni stres), kar dela ljudi napete, zagrenjene, zadirčne, jezne, nemogoče, pohlepne, precej sebične, in dokazano je, da se njihov ego ukvarja le še s seboj, ne glede na vse žrtve. In potem vsi ti nesrečni ljudje nezavedno hlepijo po še in še, zato nakupujejo, ker so tako hudičevo oddaljeni od sebe, da ne znajo nič drugega, kot le trošiti denar, seveda, če ga imajo. Pa četudi ga nimajo, si pomagajo; prva pomoč odpadnikov kapitalizma so banke s štriki za vratove, ki jim z lepšo besedo pravimo krediti; ni panike. ‘Lako ćemo’.
Kaj ti je najpomembnejše, človek?
To, da se zgaraš, ker se bojiš, da te bodo odpustili, to, da želiš imeti stil življenja, ki ga niti slučajno ne dosegaš in ga ne boš dosegel, pa se goniš čez rob, ker svojemu pohlepu ne znaš reči ne? Kar koli je, učinek je povsem enak. Popolna izguba zdravja, ki se v enaki obliki večinoma ne povrne. Rehabilitacija po izgorelosti je dolga. Rehabilitacija po preživetvenem načinu življenja morda ne bo možna, ker bomo življenje vmes izgubili. Se opravičujem za brutalno odkritost. Ampak tako je. Le povedo vam ne.
Zbudi se!
Ustavi se. Ti si najpomembnejši človek svojega življenja. Je denar vreden tvojega zdravja? Tvojih odnosov z ljudmi, ki jih imaš rad? Ko boš star in te ta družba ne bo niti pogledala več, ker ta družba starosti ne mara, sramuje se je, ta družba se izogiba starosti, ker preveč spominja na neučinkovitost, starost smrdi, mar ne, kaj boš takrat? Koga boš imel ob sebi, če boš zdaj vse postavil na kocko zaradi položaja, dobrega avta, službe, življenja, ki je zlagano? Boš srečen sam? Kaj nam pomagajo tone denarja in položaji, hiše, potovanja, če jih nimamo s kom deliti? NIČ. Prazni smo.
Ustavi se. Poglej okoli sebe. Kje si? Kdo si? Se poznaš? Veš, kaj čutiš? Napiši na papir. Kaj ti je zares pomembno. Sledi temu. To ni vaja. To je to. To je vse, kar imaš. Pa niti tega ne veš, ali boš to življenje imel še naslednjih deset minut.
Opomba: Se opravičujem zaradi brutalnosti besed in kletvice, vendar se me pisma ljudi, ki mi pišejo zaradi mojega aktiviranja za počasno življenje in za življenje z zdravo dušo ter zaradi knjige Na tesnobi in Na boljše, dotaknejo. Vsi trpimo na isti način. Živimo življenja, ki nas ne osrečujejo. Trošimo se, smo v dolgotrajnem stresu in vsak dan vse bolj nesrečni. In potem pridejo še anksiozne motnje, huda tesnoba, panična motnja, depresija … in vse so prijateljice, ker nam pridejo povedat, da naj ga že nehajmo srati s tako zanič odnosom do sebe!
To lahko ustaviva. Danes. Le odločiti se je treba. Lažje je, kot si mislimo.
Ne daj se. Ne dovoli, da ti ideje družbe, ki je vse bolj bolna, zastrupijo tvoje življenje, um in telo. Človek je ustvarjen za sobivanje z naravo, za delo, ki ima smisel, za sočloveka, da se z njim povezuje. Za ljubezen. Edino ona je smiselna. Dovolimo ji, da nas začne poganjati. Človek za svoj obstoj nujno potrebuje SMISEL. Zakaj potemtakem v svojih življenjih gostimo toliko nesmisla?
