S kom se bomo zapletli, je iracionalno. Vendar se lahko odločimo, s kom bomo ostali.
Narava je močnejša in zahteva proces prokreacije, da se rod človeka nadaljuje. Zato se pritegnemo ponavadi tisti, s katerimi imamo kompatibilne manke iz otroštva, kar pomeni veliko dela kasneje, pa vendar, če nam uspe, dobimo ven najboljša razmerja.
Vendar ko zaljubljenost mine, ko se stvari umirijo, no, čeprav se zrel človek ne bi zaljubljal tako močno, kot se zaljublja nezreli, mislim, da je nekaj resnice na tem, no, kakorkoli, vse nas vrže iz tirnic vsaj malo, tudi zrele, in ko se ta zaljubljenost malo umiri, se začnemo spraševati, odločati, ali bomo v tem odnosu vztrajali, nam ustreza, je to to, kar smo si želeli?
Osebno menim, da je za nas pravi čisto vsak, s katerim smo. Ker nemalokrat nas poslušam: “Pa kaj mi je bilo, pa kako sem lahko to zgrešil.” Nisi zgrešil, to si potreboval, dobil, upam, da smo se od tega kaj naučili, predvsem o sebi. In da smo, če je bilo preveč zlorabe, tudi odšli, in ne vztrajali v odnosu, ki je strupen.
Vsekakor pa ljubezen med dvema v odnosu ni nekaj, kar ruši. Uničuje. Kjer ni spoštovanja, zaupanja, odkritosti, iskrenosti, želje po razvoju, skrbi za drugega in nje, pozornosti. Tukaj sem. Zate. Za naju.
Dober odnos je delo, je energija, je veliko vloženega časa. In potem morda pridobiva: povezanost, zaupanje, spoštovanje, odkritost, smeh, radost, dobro spolnost, v kateri se še naprej odkrivava brez zadržkov, ker si zaupava. Med. Pravi najin, domači med.
Pozornost je prva. Tukaj sem. Te največkrat ni. Smo skupaj, a nas ni. Drugi nas v resnici ne zanima, ker ne zanimamo samega sebe. In tukaj ne more zrasti nič dobrega. Tako preprosto je to. Pa tako težko, ne? Mar mi je zate. Zanimaš me. Kdo si? Kaj si? Zatakne se že takoj na začetku. Ker ne premoremo osnove. Morda nas je strah, morda bežimo od sebe in svojih čustev, večinoma pa zato, ker sploh ne vemo, kdo smo. Zato je dobro urediti odnos s seboj. Pa smo spet tam, pri odnosu s seboj. Ja, zmeraj smo.
Danes se ljudje razhajajo, ko nekaj ne ‘štima’. Po drugi strani drugi vztrajajo v odnosih, kjer ne rastejo, kjer so ponižani, nevideni, nespoštovani, prezrti. Hecno. Vsi preigravamo svoje manke iz primarnega odnosa iz otroštva (mama, oče, skrbniki). Vendar ni dobrega razmerja, povezanosti, spolnosti, ki je za duševno zdravje nujno potrebna, brez:
- Zaupanja vase in v drugega
- Predanosti
- Spoštovanja, najprej sebe seveda, kajti šele potem lahko spoštujem drugega
- Pozornosti
- Skrbi zase in za drugega
- Ljubezni do sebe in do drugega
- Skupnih zanimaj, interesov, ki jih razvijava
- Kakovostno preživetega časa; raje malo in dobro kot veliko in slabo
- Odkritosti, iskrenosti – brez mask in laži od vsega začetka – neupoštevanje tega nas ponavadi pokoplje
- Poslušanja
- Skupnega razvoja in razvoja, ki ga ima vsak zase
- Časa, ki ga nameniva drug drugemu
- Pogovora
- Pogledov v oči, nasmehov
- Smeha, radosti, veselja, norenja
- Iskrene namere, da si želim biti s teboj, ker si mi všeč in me zanimaš ti, ne glede na vse, ne pa zato, ker ti nekaj si ali nekaj imaš oz mi je všeč le, kako izgledaš
- Razumevanja, da vsak dela napake in sposobnosti pogovora brez zamer, ranjenega ega; kajti ti dve kategoriji ubijata
- Brez očitanja stvari in napak iz preteklosti …
Zagotovo sem še kaj pozabila, a to so najpomembnejše reči. Nekoč je nekdo rekel: dobro razmerje, ljubezen, partnerstvo, je, ko se dva igrivo, navihano in radostno igrata z vsem, kar jima ponuja življenje, s seboj pa nosita veliko smeha.
V tem kratkem življenju vsem nam želim, da enkrat dosežemo nekaj podobnega. Osebno menim, da moramo najprej znati biti sami in zadovoljni s seboj, da se lahko potem kakovostno povežemo z drugim. Povezovanje z drugimi je pomembno, ker ljudje se – potrebujemo. Jaz tebe in ti mene.
Več o mojih video vsebinah na mojem Youtube kanalu. Video treningi za življenje kot si ga želiš. https://www.youtube.com/user/MsDamjana
Damjana Bakarič