Kako vem, da sem izgorel, ali pa sem na dobri poti do zloma?

Do izgorelosti ne pridemo tako, da imamo do danes dober odnos do sebe in drugih, potem pa v pol leta izgorimo. Ne, takšnih primerov ni.

Izgorimo zaradi odnosa, ki ga imamo do sebe, ta ima izvor v otroštvu. Zaradi načina življenja, ki ga živimo dolgo pred zlomom.

Kako vem, da izgorevam, da sem kronično izčrpan in utrujen:

vse več delamo,

vse bolj smo utrujeni, zagrenjeni, cinični,

nimamo več časa za stvari, ki nas veselijo, pravzaprav nimamo več hobijev, ne znamo se sprostiti,

z družino in prijatelji skorajda nimamo več stikov, socialne interakcije povsem presahnejo,

imamo nenadne izbruhe jeze,

pozabljamo; spomin se poslabša,

v sebi občutimo praznino, apatijo,

nikjer ne vidimo smisla, vse je črno,

zanemarjamo svoje potrebe po spanju, vse več nespečnosti, kakor tudi ostale potrebe, hrana in socialni stiki ter odnosi,

neprenehoma se ukvarjamo s problemi in obveznostmi, premlevamo jih,

velikokrat čutimo obup, da smo nekje obtičali, da ne moremo ne naprej ne nazaj,

psihično, fizično in čustveno smo povsem izčrpani,

smo pesimistični, osamljeni, ne čutimo se povezane z drugimi,

smo netolerantni do sodelavcev, s težavami se ne ukvarjamo, druge doživljamo kot neumne, nesposobne, butaste,

smo pesimistični, nikjer ne vidimo ničesar lepega,

lahko se pojavijo stanja podobna depresiji,

zraven se pritihotapi anksioznost, morda panični napadi,

problemov ne zmoremo reševati; ko nekaj spoznamo kot problem ali težavo (in to je skoraj vsaka še tako majhna stvar), začutimo paniko, obup, vsaka stvar, ki pride, nas vrže s tira; povsem običajne težave doživljamo kot katastrofo,

postajamo vse bolj neproduktivni, nezmožni običajnih lahkih opravil, vse nas vrže s tira,

vsemu temu ponavadi sledi popolni psihični, fizični in čustveni zlom.

Če je naše življenje veliko časa takšno, potem bo zagotovo sledil zlom, če prej ne bomo ukrepali: vem, ker sem sama dala vse to skozi. Ustavimo se prej. Poskrbimo za svoje potrebe, odpočijmo si, naspimo se, začnimo vaditi ‘briga me’ odnos, prenehajmo s premlevanjem, potrudimo se, da začnemo delati spet stvari, ki nas veselijo, začnimo se družiti z ljudmi, ki nam dajejo energijo in nam je ne jemljejo, jejmo zdravo, nujno priporočam, da začnemo hoditi v naravo, daleč stran od mesta in vseh obremenitev.  Brez narave in sprehodov ne bo šlo. Odklopimo se od računalnikov in pametnih telefonov, še posebej na sprehodu, bodimo sami. Začnimo brati knjige; knjiga nas prisili, da se umirimo, upočasnimo in da delamo le eno stvar naenkrat. Osredotočenost. Meditirajmo, bodimo čuječi. Naučimo se biti asertivni, naučimo se postavljati meje. Začnimo se na konstruktiven način soočati s stresom; zamenjajmo socialni krog ali delo, če je potrebno. Poskrbimo, da bomo ustvarjalni, da bomo delali čim več stvari, ki nas veselijo, vsak dan. Dan začnimo z nečim, kar nas osrečuje. Predvsem pa se naučimo konstruktivnega pristopa do konfliktov, ne bojmo se jih.

Kajti ta odnos, ta slab način preživljanja življenja ne izvira iz slabih delovnih razmer, čeprav tudi te pripomorejo k izgorelosti, temveč izvira iz odnosa do sebe, za katerim pa je zmeraj otroštvo.

Ustavimo se, preden bo prepozno. Po popolnem zlomu ni nujno, da bomo dobili nazaj vso svojo energijo. Rehabilitacija lahko traja leta, strokovnjaki menijo, da od dveh do pet let. Lahko pa povsem spremenimo odnos do sebe, do življenja in zaživimo veliko bolje in zdravo. Izkoristimo to kot dobro priložnost, iz slabega naredimo najboljše, bodimo alkimisti.

 

Damjana Bakarič

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post
190 shares

Išči po koledarju

november 2018
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930