»Sedeli smo v krogu, na tleh, jaz skupaj s prvošolčki, in risali, tako kot vsako popoldne.
Tik pred tem sem jih s težavo umirila – in prejela v dar suho, enolično škrebljanje svinčnikov po papirju. Nataša, sramežljiva deklica iz prvega b, je začela vpiti, ko me je videla, kako ležim vznak. Panos je skrčil prste, kot bi v njih držal pištolo, in začel spuščati neartikulirane glasove, nekaj med drdranjem brzostrelke in pljuvanjem. Tigrica je skočila nanj in ugriznila v namišljeno cev pištole. Še preden si je deček opomogel od šoka, je zver znova planila name in preizkusila nov način rohnenja. Med vrati se je pokazala gospa Saroglujeva, nadzornica za likovno dejavnost. Z rokami se je grabila za srce.«
Maria, pripovedovalka romana se iz Nigerije vrne v Grčijo, ker so njeni starši grškega rodu. Selitev v domovino staršev jo kot devetletno zelo pretrese. Ravno tako se na novo okolje ne more navaditi Anna, ki je v Atene prišla iz Pariza. Deklici, tujki v domovini svojih staršev, se toliko bolj navežeta ena na drugo in seveda kmalu postaneta neločljivi. Prijateljstvo, ki ju povezuje od otroštva do zrelih let, pa je vse kaj drugega kot izpolnjujoče. Njun odnos je poln nasprotujočih čustev, in se ves čas giblje med zatiranjem in samožrtvovanjem, podobno kot družbeni duh, v kateri deklici odraščata.
