Lucia Berlin se je leta 1936 rodila na Aljaski, večino svoje mladosti pa je preživela v Čilu, vse svoje življenje se je selila po jugu ZDA in se preživljala z različnimi fizičnimi deli.
Za časa svojega življenja je seveda redno objavljala in za svojo kratko prozo je celo prejela nekaj nagrad, vendar je bil njen vpliv omejen na ozek krog literarne skupnosti, zato je bila relativno neznana avtorica, šele izdaja zbirke izbranih zgodb iz leta 2015 pa se je nenadoma znašla na vseh lestvicah najboljših in najbolj prodajanih knjig leta in Lucio Berlin vendarle pognala na vrhove – po njeni smrti.
V knjigi je zbranih 43 nekonvencionalnih, napol avtobiografskih zgodb, nastalih v razponu tridesetih let (predvsem med letoma 1960 in 1980), sestavlja izostren portret delavskega razreda in urbanega obrobja, zlasti žensk in njihovega tihega in neopaznega obstoja. Značilnost zgodb je, da so skorajda brez opisa in jih opredeljujejo razgibani dialogi. Posebno pripovedno moč pa bralec najverjetneje začuti skozi iskrenost pisateljice, ki izhaja iz avtobiografske resničnosti.
Zanimivo.