Na tesnobi, Damjana Bakarič

Za vse, ki so izgoreli, doživeli anksiozne motnje ali panične napade.

Ali za vse, ki ste nenehno pod stresom in ne zmorete več.

To so čustvene obtičalosti, ki vam bodo pomagale do boljšega življenja. Svojega in ne tujega.

“Nenadoma sem začutila tolikšno izčrpanost, da so me njegove besede kar ožemale. Zmanjkovalo mi je moči, da bi ga še prenašala. Šumenje množice v nakupovalnem središču, glasovi, vse to sem občutila kot izrazito moreče in utrujajoče. Želela sem izginiti, se skriti, iti v posteljo, se pokriti čez glavo in za dolgo zaspati … “

“Pri svojih petintridesetih ste doživeli več kot marsikateri sedemdesetletnik,” mi je pomanjkanje energije in tesnobo kasneje pojasnila psihiatrinja.

“Toda ta tesnoba se je zaganjala vame kot pes, ki ne odneha; hotela je skozme, ni mi želela dati miru. Jaz pa sem ji celo pomagala pri tem. S strahom sem ji namreč dala moč, jo bodrila in spodbujala, naj me uniči. Takrat tega še nisem vedela, pa tudi prešibka sem bila, da bi strah premagala.”

“In zato je dobro, da se sprašujemo, kaj čutimo. da smo ves čas v stiku s seboj. Če nismo, se namreč hitro pojavijo notranji konflikti, ki vodijo v frustracije, te pa v veliko nezadovoljstvo, kar lahko postane izrazito moteče in škodljivo, za nas in za druge. In potem nas vodi strah. Treba pa se je odločiti za pogum in zanjo –  za ljubezen, ni druge.”

Zato naredimo to spremembo! Pustimo vse, kar nas ubija. Tako smo že navajeni, da še malo potrpimo, še malo, še malo, da sploh ne vemo več, koliko nekaj ali nekdo že zdavnaj ni več za nas, če je sploh kdaj bilo. Zapusti delovno mesto, če te to ubija. Koliko življenj pa misliš, da imaš? A še prej poglej vase. Spoznaj se, sooči se s temino v tebi, z žalostjo, z ranami. Ne, ne bo se zgodilo nič strašnega. Ne beži od jeze, ne sramuj se je. Priznaj ji obstoj. Kajti jeza in žalost ti kažeta, kaj je treba osvetliti, rešiti, in nista nič slabega, kot smo se naučili v družbi, sta tisti, ki nam pokažeta pot ven – na boljše. Izpusti ljudi, če te ubijajo, te ponižujejo, vlečejo dol. Reci ne, kadar tako čutiš. Ne delaj proti sebi, ker je dobro in zelo modro, da si sam sebi najboljši prijatelj. Če nisi, kako boš potem lahko imel rad druge?

Odloči se zase. S tem se hkrati odločiš tudi za druge.

Ko si res na dnu, je edina pot, ki jo imaš, le – navzgor.

‘Zlom’, kakršen koli že, adrenalni, čustveni, mentalni, živčni, družba jih pojmuje različno, je lahko le uvid, ‘aha’ moment, ob katerem smo končno spoznali, spregledali. Da ta sistem ni za ljudi. Ker je nemogoče biti zadovoljen in zdrav v takšnem sistemu. Da je naš način življenja morda povsem zgrešen.

Res pa je, da je dobro prevetriti svoj notranji svet, svoje monologe, misli, prepričanja, vzorce, manke, rane. In potem se spremeni tudi zunanji svet, tako laže spoznamo, kaj je za nas in kaj ni.

Ne pozabimo; vse izhaja iz odnosa, ki ga imamo s – seboj.

 

Damjana Bakarič

 

Oznake:

Related Posts

by
O meni
Previous Post Next Post

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

106 shares

Išči po koledarju

avgust 2018
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031