Ti si rekel, Connie Palmen

Connie Palmen v izvrstnem romanu in z nadvse zanimivim jezikom, da bralec kar ne more odložiti knjige, pripoveduje ‘resnico’, kot jo je videl Ted Hughes, angleški pesnik, o svojem zakonu z ameriško pesnico in pisateljico Sylvio Plath.

Sylvia Plath je bila razvpita pisateljica, ki se je za časa svojega življenja proslavljala s pesmimi, tik pred smrtjo pa je dokončala rahlo predelano avtobiografijo Stekleni zvon. Ves čas je bila v javnosti ona tista, ki je bila žrtev nepremišljenega moža, ki je ni razumel, jo je varal, baje tudi pretepal. Vsa ta leta je bil Ted Hughes tiho. Njeni oboževalci in njuni skupni prijatelji so se po njenem samomoru spravili nanj na različne načine. Trpel je, ker je njegova nevesta storila samomor. In bil tiho. S Sylvio Plath sta imela dva otroka, Friedo in Nicholasa. Frieda je pesnica, Nicholas pa je pri svojih 47 letih storil samomor.

“V sebi je imela nekaj versko fanatičnega, neučakanega hrepenenja po višji obliki čistosti in tudi svetniške in nasilne pripravljenosti, da sebe – svoj stari, lažni jaz – daruje, ubije, da se bo lahko znova rodila, čista, svobodna in predvsem pristna.”

V tem romanu, ki je resnično briljantno napisan, Ted Hughes izpove, kako je bilo videti njegovo življenje z znano ameriško pesnico in pisateljico. Dodobra jo opiše, bralcu ne prihrani nobene temne podrobnosti, vsaj tako se zdi, a kljub vsemu, kar je njegova nevesta bila, jo on, tako se čuti, izjemno ljubi.

Hecno se mi zdi, kako je na trenutke ne razume. Meni povsem jasno, zakaj ni želela gledati, kako matadorji v Španiji s sulicami luknjajo telo bika, jo on zato, ker ona tega ne zmore in kriči, obsoja. Tukaj je bila točka, ko sem resnico Teda Hughsa začela jemati bolj z rezervo kot prej. Pa vendar je knjiga odlična.

“Za zunanjostjo, ki je prekipevala od veselja, se je skrivala plaha zajčica s stekleno dušo, otrok, poln strahov, morastih amputacij, samic, električnih usmrtitev. In jaz – zaljubljeni šaman – sem častil krhko, ranjeno dekletce, njen resnični jaz, se trudil storiti, kar ljubezen od ljubimca zahteva: ker sem jo ljubil, je bila moja naloga, da jo kot žensko in pisateljico iztrgam iz objema neiskrenosti in jo spravim tako daleč, da bo zaslišala svoj glas.”

V knjigi bralec velikokrat dobi občutek, da Hughes zviška gleda na svojo nevesto, kar mi kot ženski bralki ni bilo všeč. Namreč, Sylvia je imela poleg svojih demonov tudi veliko angelov – za svojega moža je naredila veliko več kot katera koli ženska naredi za moškega. Ponoči, po tem, ko je pospravila hišo, odpredavala na univerzi, pisala in skuhala kosilo ter večerjo, mu je pretipkavala njegove pesmi in jih pošiljala različnim urednikom. Nisem se zmogla znebiti občutka, ker je bila Plathova ujetnica sebe, da ji je Hughes to pravzaprav zameril, čeprav je ostajal z njo, bil nor nanjo, in jo ljubil. Kot da ji je zameril njene težave, demone, od katerih se ni mogla ločiti. Zakaj bi to lahko kdor koli zameril?

“Nekdo v meni mi je tedaj prišepnil, da se z vsakim korakom, s katerim se oddaljujem od hrepenečega lisjačka, oddaljujem od samega sebe, in s tem tudi od naju.”

Izreden roman, ki raziskuje in opisuje globine med dvema v tesnem odnosu. Izjemen jezik, proncljivost in rahločutnost pisateljice Connie Palmen so ta roman naredile za mojstrovino.

 

Priporočam vsakemu, ki ga zanimajo človek in odnosi v ljubezni, ki jih tkejo tako demoni kot angeli.

 

Damjana Bakarič

Related Posts

by
Sem komunikologinja, svetovalka za posameznike in podjetja, pisateljica, publicistka, predavateljica ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Najpomembnejši so za mene odnosi. Pristni. Brez mask. Odnos do sebe je prvi in najpomembnejši. Potem lahko gradimo dobre odnose z drugimi, s svetom. Samo ljudje, ki se zavedajo sebe, delajo na sebi, so pogledali vase, v temo in svetlobo ter to sprejeli, so ljudje sedanjosti in prihodnosti. Na teh bo temeljil nov način sveta. Ljudje, ki vse delajo s smislom, so v stiku s seboj in brez mask. Kako bom pritegnil tisto, kar želim, če nosim masko in se delam da sem nekdo drug? To povzroča kaos, zmedo, bolezni. Avtentičnost ustvarja dobro življenje, zdravje, dobre odnose, veselje in radost. Samo človek, ki stremi po lastnem razvoju, po povezovanju namesto tekmovanju z drugimi, ki bo namesto strahu raje izbral pogum in ljubezen, je človek sedanjosti in prihodnosti. Ljudje, ki vedo, kdo so, ki vedo, da smo vsi nepopolni in z napakami, ljudje, ki se zavedajo ran in jih rešujejo. Edina odrešitev je, da vsak dan presegam samega sebe, da tekmujem s seboj včeraj in ne z drugimi danes. Prihodnost in sedanjost so ljudje, ki za svoje življenje prevzemajo odgovornost. Lahko spremeniš svoj notranji svet. Ker tako kot je znotraj, je tudi zunaj. Lahko ga spremeniš v pretočnega, lahko odstraniš vozle. A prej moraš pogledati v vse, kar si. To je rast, napredek, razvoj. Zmagovalci so tisti, ki po vsakem padcu tudi vstanejo in se borijo naprej. Drugih zmagovalcev ni. Všeč mi je ideja o ljubezni in povezovanju, saj jo zagovarjam. Vendar samo z ljubeznijo do sebe, drugih in do sveta ne dosežemo ničesar, če smo pasivni. Vsak med nami mora znati uporabiti to energijo, 'poredno', 'uporniško', 'bad ass', ki je v vsakem med nami, da se premakne naprej, da spreminja sebe in svet. Za to je. Ne sramujmo se je, temveč jo nujno izkoristimo! Ne pozabi, moč je v tebi. In imaš je več kot misliš. Nihče te ne more prisiliti v nekaj, česar nočeš.
Prejšnji prispevek Naslednji prispevek
0 shares