Srečna smrt, Albert Camus

O nekem človeku, ki mora priti do denarja. In ko vendarle pride, umre. Srečen.

“Vsak dan znova si je bilo treba izbojevati svoje veselje.”

Camus je izvrsten pripovedovalec, čeravno ni bil zadovoljen s tem romanom.

Mersault (in ne Meursault kot je v Tujcu) je reven. Potem stori nekaj, kar je enako nedopustno, nemoralno, neetično in nesprejemljivo, kakor tudi povsem razumevajoče. S tem dejanjem obogati. Popolnoma spremeni življenje. Bralec spremlja protagonistove misli prej in potem.

“V tem razmahu zraka in tej plodovitosti neba se je zdelo, da je človekova edina naloga živeti in biti srečen.”

Pogovor z Zagreusom, ki mu vzame življenje, je močan temeljni dialog romana. Pogovor o smislu, smrti, življenju in sreči.

“Vidite, Mersault,”je Zagreus na koncu smeje dodal, “vso podlost in okrutnost naše civilizacije določa toito bedasto načelo, da so vsa srečna ljudstva brez zgodovine.”

“Včasih je treba zbrati več poguma za življenje kot za smrt.”

Izjemen slog pisatelja, v katerem bralec uživa sleherno sekundo. Ideje, ki so vredne, da bi človek o njih natančneje razmišljal in tudi kaj zapisal. Razmislek o življenju ter smrti in o tem, kako ga je najbolj vredno živeti. Izjemna izbira besed, fantastični, umetniški opisi povsem vsakdanjih občutkov slehernega človeka. Bralec večkrat pomisli: Končno nekdo, ki zna ta občutenja tudi zapisati!

Camus je genij.

“Kadar na dober dan zaupaš življenju,” reče,”ga s tem prisiliš, da se odzove enako.”

“Pomembno je bilo le to, da je znal človek v svoji skromnosti uglasiti svoje srce z ritmom dni, namesto, da bi ta ritem ukrivil v lok človeškega upanja.”

“…ravno tako je za izpolnitev življenja v sreči potreben ščepec neinteligence. Kdor je nima, si jo mora pridobiti.”

“…stvar je v tem, da je nasprotje idealista vse prepogosto človek brez ljubezni.”

“Zdaj je doumel: bati se te smrti, ki jo je opazoval s paničnim strahom živali, je pomenilo bati se življenja. Strah pred smrtjo je upravičeval brezmejno oklepanje tistega, kar je živo v človeku. In vsi tisti, ki niso storili odločilnih korakov, da bi povzdignili svoje življenje, vsi tisti, ki so se bali nemoči in jo obenem poveličevali, vsi tisti so se bali smrti, ker je pomenila dokončno potrditev življenja, v katerem niso bili udeleženi. Niso dovolj živeli, saj niso nikoli živeli, in smrt je bila zanje podobna dejanju, ki potnika, ki je zaman poskušal pogasiti svojo žejo, za vedno prikrajša za vodo.”

 

Damjana Bakarič

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
0 shares