Telo, v katerem sem se rodila – Guadalupe Nettel

“Ko gledam fotografije iz tistega obdobja, vidim suhljato, preklasto dekle z ljubkim obrazom. Precej privlačno bitje, a sama sem v ogledalu videla nekaj, kar je bolj spominjalo na gosenico, ki je našla smrt v mojem čevlju. Lepljivo in gnusno bitje. Včasih pomislim, da je bila to, da sem v svet ljubezenskih odnosov vstopila s tako nizko mero ljubezni do same sebe, zelo slaba napoved, in tudi, da je to določilo moj način navezovanja stikov z nasprotnim spolom v naslednjih letih.”

In je. Vedno je tako.

Odkrita osebna izpoved o odraščanju ženske, ki je odraščala v sedemdesetih in osemdesetih letih.

Nevsakdanja ali pa čisto vsakdanja, odvisno od zornega kota, vzgoja staršev je osrednja črta pripovedovanja, ki jo vleče skozi vso zgodbo. Življenje v Ciudadu de Mexicu in kasneje Franciji ter vrnitev v DF.

Deklica, ki se rodi z napako – belo pego na roženici desnega očesa. Kasneje začne hoditi kot žuželka, tudi počuti se tako, na kar jo vedno znova opominja mama. A ona ima svoj svet. Svet žuželk, v katerem se boji, da bo izgubila razum. Na srečo je le faza.

Oče in mama se kmalu razideta, z bratom pa več let ne vidita očeta, v tem času pa ju zapusti tudi mama, ko ju izroči v oskrbo nerazumni babici. Z bratom trpita, ker mislita, da sta ju starša zavrgla, a kljub vsemu, kolikor le lahko neobremenjeno preživljata svoje otroštvo. Kmalu izvesta pravi razlog, zakaj svojega očeta tako dolgo nista videla.

“Čeprav je bilo še vedno veliko skrivnosti, ki jih nisva razumela, je resnica končno začela pronicati skozi okna našega doma, in to je bila topla in dobrodejna svetloba, ki je s svojim sramežljivim odsevom izpodrivala zatohlost in umazanijo dvoma.”

In še avtoričina neverjetna odkritost o otroštvu:

“Ne vem, kaj menite vi, doktorica Sazlavski, ampak jaz mislim, da je čudovitost otroštva, ki nam jo zagode spomin. Naj je med enim in drugim življenjem še toliko razlik, sem prepričana, doktorica Sazlavski, da prav nobeno otroštvo ni neskaljeno srečno.”

Napiše  svojo zgodbo, na koncu pa tudi podvomi o vsem.

“Morda gre za resnično  doživeto zgodbo ali pa za zgodbo, ki sem jo sama sebi neštetokrat ponovila.”

Mar ni tako z vsemi stvarmi? Ne gre pri vsem tem vedno le za subjektivno objektivnost?

 

*Guadalupe Nettel je mehiška pisateljica, rojena 1973, ki piše v španščini in francoščini. Velja za eno najperspektivnejših mlajših pisateljic Latinske Amerike.

 

Damjana Bakarič

 

Related Posts

by
Sem komunikologinja, svetovalka za posameznike in podjetja, pisateljica, publicistka, predavateljica ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Najpomembnejši so za mene odnosi. Pristni. Brez mask. Odnos do sebe je prvi in najpomembnejši. Potem lahko gradimo dobre odnose z drugimi, s svetom. Samo ljudje, ki se zavedajo sebe, delajo na sebi, so pogledali vase, v temo in svetlobo ter to sprejeli, so ljudje sedanjosti in prihodnosti. Na teh bo temeljil nov način sveta. Ljudje, ki vse delajo s smislom, so v stiku s seboj in brez mask. Kako bom pritegnil tisto, kar želim, če nosim masko in se delam da sem nekdo drug? To povzroča kaos, zmedo, bolezni. Avtentičnost ustvarja dobro življenje, zdravje, dobre odnose, veselje in radost. Samo človek, ki stremi po lastnem razvoju, po povezovanju namesto tekmovanju z drugimi, ki bo namesto strahu raje izbral pogum in ljubezen, je človek sedanjosti in prihodnosti. Ljudje, ki vedo, kdo so, ki vedo, da smo vsi nepopolni in z napakami, ljudje, ki se zavedajo ran in jih rešujejo. Edina odrešitev je, da vsak dan presegam samega sebe, da tekmujem s seboj včeraj in ne z drugimi danes. Prihodnost in sedanjost so ljudje, ki za svoje življenje prevzemajo odgovornost. Lahko spremeniš svoj notranji svet. Ker tako kot je znotraj, je tudi zunaj. Lahko ga spremeniš v pretočnega, lahko odstraniš vozle. A prej moraš pogledati v vse, kar si. To je rast, napredek, razvoj. Zmagovalci so tisti, ki po vsakem padcu tudi vstanejo in se borijo naprej. Drugih zmagovalcev ni. Všeč mi je ideja o ljubezni in povezovanju, saj jo zagovarjam. Vendar samo z ljubeznijo do sebe, drugih in do sveta ne dosežemo ničesar, če smo pasivni. Vsak med nami mora znati uporabiti to energijo, 'poredno', 'uporniško', 'bad ass', ki je v vsakem med nami, da se premakne naprej, da spreminja sebe in svet. Za to je. Ne sramujmo se je, temveč jo nujno izkoristimo! Ne pozabi, moč je v tebi. In imaš je več kot misliš. Nihče te ne more prisiliti v nekaj, česar nočeš.
Prejšnji prispevek Naslednji prispevek
0 shares