No woman’s land, Marianne Costa

“Njegov vonj (v parfumu je bilo zaznati note ambre, mošusa in potu, mila in cigaret, še sveže spite vodke, čisto posebnih feromonov) je zasedel moje nosnice in povzročil atomsko eksplozijo v reptilskih možganih.

Našla sem svojega gospodarja.”

To se lahko zgodi vsem. Meni. Tebi. Njej. Njemu. Sicer sem začela roman brati malce z rezervo – ne zaupam ženskam, ki so sposobne izgubiti glavo in sebe zaradi nekega moškega, ki jih niti ne ljubi. A potem me subtilna pripoved, s skrbno izbranimi besedami, ki opisujejo situacije in počutja, ki so navadno res težka za opisati, prepričala. To lahko piše le nekdo, ki se mu je to zgodilo.

Glavna lika sta igralka Alice in Drog, mladenič, ki mu je vojna Tam doli zmedla um, dušo in telo. Drog jemlje Alice kot samoumevno, več kot očitno je, da je ne ceni. Le kako bi jo? Človek, ki ne spoštuje niti samega sebe. Prepite noči, preveč kajenja, mučenja, ki so Alice vsakodnevno izčrpavala niso bila dovolj, da bi ona sprevidela. Oziroma, ona je sprevidela, a si ni mogla pomagati. Nanj je bila preprosto nora.

Nekega dne odide. Tja doli. Kjer divja vojna. Odide domov. Alice ga pogreša. A se kljub temu zdi, da se bo postavila na svoje noge. Da bo zaživela, zadihala s svojimi pljuči. Gre ji. A potem si kot strela z jasnega preprosto premisli. Mora za njim. Tja dol. V vojno.

Njeno potovanje postane pretresljivo. Ko potuje po z vojno opustošenih krajih. Odpre se ji drug svet.

 

In potem najde svoj smisel bivanja.

 

Besedilo in fotografija: Damjana Bakarič

 

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Univerzitetna diplomirana komunikologinja. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
0 shares