No woman’s land, Marianne Costa

“Njegov vonj (v parfumu je bilo zaznati note ambre, mošusa in potu, mila in cigaret, še sveže spite vodke, čisto posebnih feromonov) je zasedel moje nosnice in povzročil atomsko eksplozijo v reptilskih možganih.

Našla sem svojega gospodarja.”

To se lahko zgodi vsem. Meni. Tebi. Njej. Njemu. Sicer sem začela roman brati malce z rezervo – ne zaupam ženskam, ki so sposobne izgubiti glavo in sebe zaradi nekega moškega, ki jih niti ne ljubi. A potem me subtilna pripoved, s skrbno izbranimi besedami, ki opisujejo situacije in počutja, ki so navadno res težka za opisati, prepričala. To lahko piše le nekdo, ki se mu je to zgodilo.

Glavna lika sta igralka Alice in Drog, mladenič, ki mu je vojna Tam doli zmedla um, dušo in telo. Drog jemlje Alice kot samoumevno, več kot očitno je, da je ne ceni. Le kako bi jo? Človek, ki ne spoštuje niti samega sebe. Prepite noči, preveč kajenja, mučenja, ki so Alice vsakodnevno izčrpavala niso bila dovolj, da bi ona sprevidela. Oziroma, ona je sprevidela, a si ni mogla pomagati. Nanj je bila preprosto nora.

Nekega dne odide. Tja doli. Kjer divja vojna. Odide domov. Alice ga pogreša. A se kljub temu zdi, da se bo postavila na svoje noge. Da bo zaživela, zadihala s svojimi pljuči. Gre ji. A potem si kot strela z jasnega preprosto premisli. Mora za njim. Tja dol. V vojno.

Njeno potovanje postane pretresljivo. Ko potuje po z vojno opustošenih krajih. Odpre se ji drug svet.

 

In potem najde svoj smisel bivanja.

 

Besedilo in fotografija: Damjana Bakarič

 

Related Posts

by
Sem komunikologinja, svetovalka za posameznike in podjetja, pisateljica, publicistka, predavateljica ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Najpomembnejši so za mene odnosi. Pristni. Brez mask. Odnos do sebe je prvi in najpomembnejši. Potem lahko gradimo dobre odnose z drugimi, s svetom. Samo ljudje, ki se zavedajo sebe, delajo na sebi, so pogledali vase, v temo in svetlobo ter to sprejeli, so ljudje sedanjosti in prihodnosti. Na teh bo temeljil nov način sveta. Ljudje, ki vse delajo s smislom, so v stiku s seboj in brez mask. Kako bom pritegnil tisto, kar želim, če nosim masko in se delam da sem nekdo drug? To povzroča kaos, zmedo, bolezni. Avtentičnost ustvarja dobro življenje, zdravje, dobre odnose, veselje in radost. Samo človek, ki stremi po lastnem razvoju, po povezovanju namesto tekmovanju z drugimi, ki bo namesto strahu raje izbral pogum in ljubezen, je človek sedanjosti in prihodnosti. Ljudje, ki vedo, kdo so, ki vedo, da smo vsi nepopolni in z napakami, ljudje, ki se zavedajo ran in jih rešujejo. Edina odrešitev je, da vsak dan presegam samega sebe, da tekmujem s seboj včeraj in ne z drugimi danes. Prihodnost in sedanjost so ljudje, ki za svoje življenje prevzemajo odgovornost. Lahko spremeniš svoj notranji svet. Ker tako kot je znotraj, je tudi zunaj. Lahko ga spremeniš v pretočnega, lahko odstraniš vozle. A prej moraš pogledati v vse, kar si. To je rast, napredek, razvoj. Zmagovalci so tisti, ki po vsakem padcu tudi vstanejo in se borijo naprej. Drugih zmagovalcev ni. Všeč mi je ideja o ljubezni in povezovanju, saj jo zagovarjam. Vendar samo z ljubeznijo do sebe, drugih in do sveta ne dosežemo ničesar, če smo pasivni. Vsak med nami mora znati uporabiti to energijo, 'poredno', 'uporniško', 'bad ass', ki je v vsakem med nami, da se premakne naprej, da spreminja sebe in svet. Za to je. Ne sramujmo se je, temveč jo nujno izkoristimo! Ne pozabi, moč je v tebi. In imaš je več kot misliš. Nihče te ne more prisiliti v nekaj, česar nočeš.
Prejšnji prispevek Naslednji prispevek
0 shares