“Razkrijte se dosledno v celoti – ne skrivaj, ne psihoterapevtu, ampak preprosto v vseh svojih odnosih.”
Gre za psihoanalizo, ki poteka štiriindvajset ur na dan, dan in noč. Gre za psihoanalizo v vseh razmerah; z ženo, s prijateljem, s sorodnikom, s sovražnikom, z neznancem, s šefom, s služabnikom.
Osho je skorajda neprekosljiv. Skorajda pravim le zato, ker smo vsi prekosljivi. Predvsem lahko prekosimo sebe, torej novi jaz lahko prekosi starega. In tako naj bi tudi bilo.
Ta knjiga je nujna za ljudi, ki si želijo zares živeti. Biti to, kar so, v vseh odnosih. Kako živeti?
Biti pogumen ne pomeni, da si neustrašen, temveč, da sprejmeš vse svoje strahove in se z njimi soočiš. Šele to pomeni pravo življenje. Človek, ki ne tvega, preprosto ne živi. Je mrtev še preden umre.
Tvegajmo. Poskušajmo nove in nove stvari. Staro je tisto, kar poznamo.
Staro je rutina. Staro in poznano ter domače je le cona udobja, v kateri pa v resnici ne živimo. Nikjer ni varnosti, pravi Osho. In jaz se z njim strinjam. Varnost je namišljena kategorija, kajti, pokažite mi koga, ki ve, kaj se bo zgodilo v naslednjih desetih sekundah. Torej?
Zatorej vsak dan poskušajmo nekaj novega. Spoznavajmo nove stvari, delajmo nove stvari, tvegajmo. Kadar koli imamo priložnost za tveganje, tako Osho, je nikakor ne izpustimo! To je, kot da bi podpisali, da ne želimo živeti.
Ker le tveganje in preizkušanje novega nas v resnici delata žive.
Biti pogumen pomeni, da si to, kar si. Brez vseh mask. Da si do vseh ljudi, v vseh stvareh, preprosto ti, brez družbenih navlak.
Zahod in Vzhod bežita od ljubezni.
Zanimiva je ideja, kako Osho okrca vzhodnjaške mislece, ki da so se zatekli k meditaciji in samoti le zato, da jim ni potrebno biti blizu ljudem. Le za to, da se ne navezujejo na ljudi, da se ne zbližujejo, da ne ljubijo. Lahko je biti v samoti. Hindujski in budistični menihi, kadar so sami, se ne smejo dotakniti ženske, ne smejo je pogledati, niti se z njo pogovarjati, zato, kadar naletijo na žensko, vselej strmijo v svojo konico nosu. Kajti, kdo ve? Med njima bi se lahko zaiskrilo, človek pa je v rokah ljubezni povsem nemočen.
Na Zahodu se dogaja nasprotno. Ljudje skušajo najti srečo v ljubezni, pa si namesto, da bi našli ljubezen, nakopljejo kup težav. Popolnoma se oddaljijo od sebe, sploh ne vedo, kdo so. Ne poznajo svoje poti, zato se zapletajo kjer koli in s komer koli.
Osho ponudi rešitev.
Vzhodu je spodletelo, ker meditira brez ljubezni, Zahodu pa zato, ker preizkuša ljubezen brez meditacije.
Spoj meditacije in ljubezni je rešitev, to pa pomeni, da bi človek moral biti srečen sam, in tudi v odnosih z drugimi.
Meditacija bi morala biti notranje zatočišče, svetišče. In kadar je breme zunanjega sveta preveliko, se lahko umaknemo k sebi, da si naberemo moči. Ven pridemo živi, oživljeni, obnovljeni.
Knjiga, ki vam potrdi, da se vselej izplača biti to, kar si, živeti v sedanjem trenutku, imeti pogum, da se odločimo za tveganja in sprejmemo vse strahove. Pri tem pa nas je lahko tudi strah. Vse to nas dela žive!