Nesporazum v Moskvi, Simone de Beauvoir

“Velika sreča je, če se lahko pogovarjaš. Pri parih, ki ne znajo uporabljati besed, je jasno, da nesporazumi naraščajo kot snežene kepe in nazadnje pokvarijo ves odnos.”

Nicole in Andre se odpravita v Moskvo, da bi obiskala Andrejevo hči Mašo. Zgodba se dogaja leta 1966, oba glavna junaka sta stara nekaj čez 60 let. Čeravno se ljubita in drug z drugim prav dobro živita, se zgodi, da med njima pride do napetosti, nesoglasij, čustvene oddaljenosti. Predvsem zaradi zavedanja in vse bolj prisotnega občutenja starosti, čeprav drug pred drugim tega ne priznata. Še posebej Nicole pa moti tudi neprenehna prisotnost Andrejeve hčerke Maše. Z njim sploh ne more biti sama. Zgodba je napisana z obeh vidikov; enkrat pripoveduje Nicole, drugič Andre, tako da ima bralec neposreden dostop do njunih misli in občutenj. Prav zanimivo je spremljati, kako napačno lahko domnevamo o nekaterih stvareh, preprosto zato, ker se ne pogovarjamo dovolj. Kako napačno domnevamo, le zato, ker ne sprašujemo. In potem obsojamo. Medsebojne zamere so vedno večje, dokler ni več poti nazaj. Velika kepa nezadovoljstva, ki postaja vse večja, se čudežno a hkrati popolnoma logično razreši. Kako?

 

Spet ena zanimivejših knjig iz zbirke Svila. Za vse tiste, ki bi radi po nekakšni bližnjici spoznali zahtevnejše pisce.

Related Posts

by
Sem avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše, Razmerja in Pogumna srca. Motivatorka, youtuberka ter predavateljica. Raziskovalka človekove psihologije in čustev, duše. Ti pa si ravnokar na moji spletni strani. Živijo! :-) Mi smo ta človek, v katerem je moč. Kar mislimo, na kar se osredotočamo, to smo, tega bo vedno več. Naše misli so vibracija. Kakršne so, takšna vibracija je v nas, na tako vibracijo se priklapljamo in ustvarjamo življenje, ki je prav tako v skladu z njo. Zagrenjenost, nemoč, obup, nezadovoljstvo so nizke vibracije. Če imamo take misli, imamo takšna čustva, s tem ustvarjamo še več istega. Ko pa se odločimo za višjo vibracijo, se odločimo, da bomo odgovornost za svoje življenje končno prevzeli v svoje roke. Ne bomo v vlogi žrtve, ne bomo opazovalci življenja. Postali bomo ustvarjalci. Duševno zdrav človek si prizadeva, da je zadovoljen in srečen. To je njegova primarna potreba. S svojimi mislimi ustvarjamo notranji in zunanji svet, svojo vibracijo, spreminjamo gene. Saj poznate placebo, mar ne? ;) Naredimo si življenje takšno kot si ga želimo. Postajajmo vse boljša različica sebe, odločimo se za ljubezen. Do sebe, do drugih, do sveta. Naučimo se biti srečni v tem trenutku, ki ga imamo. To je veščina, to je mojstrstvo. In je mogoče. :-)
Previous Post Next Post
0 shares