“Vsaka od teh deklet, naj bo še tako čedna, bo srečna in ponosna, če jo bom izbral, in počaščena, da si bo z mano delila posteljo.”
Univerza. Profesorji. Zdolgočasenost. Iskanje smisla. Brutalno iskreni Houellebecq, ki ga nekateri obožujemo. Pronicljivi, brez dlake na jeziku, nam prikaže neznosno nezrelost profesorjev – predstavnikov človeštva, ki na zunaj veljajo za vredne spoštovanja. V resnici pa so prazni. Lupine. Ki se prehranjujejo z mlado krvjo, ker drugega nimajo. Razen svojega ega.
“Minevala so leta. Vsako leto si imel novo punco. Ponavadi študentko, ki si jo pustil še pred začetkom novega šolskega leta. Ker si si takrat izbral novo. Dobil si lahko – vsako.”
Patriarhalni svet, kjer ženskam ne bi dali nikakršne pravice.
Drobni svet profesorjev znotraj širšega družbenega in političnega konteksta Francije leta 2022.
Prvih nekaj strani te tako potegne, da veš, da boš vse ostale odprte knjige preprosto dal na – čakanje.