Izjemna zgodba.
Lišček je zgodba, ki nas pelje in pelje, mi pa ostajamo in postajamo vedno bolj zagreti. Smo s protagonistom. Tudi kadar pomivamo posodo, drgnemo tla, kuhamo ali se tuširamo. Theodore Decker. In njegovo življenje.
Zgodba o naši notranjosti, o iskanju. O vsem, kar imamo, in če je prevelika praznina, bo vedno nekaj manjkalo.
V romanu spremljamo trinajstletnega Theodorja Deckerja, ki mu življenje zaznamuje teroristični napad v newyorškem Metropolitanskem muzeju, kjer mu umre mama. Spremljamo ga do njegove odraslosti. In ta vožnja je neizmerno življenjska, avanturistična, žalostna, trpka, na trenutke radoživa in lahkotna. Tako dobro opisana, da bi za pisateljico lahko le rekli, da je bržkone preprosto genijalna.
“Silna bridkost, ta, ki jo začenjam šele zdaj razumevati: da ne moremo sami izbirati svojih src. Ne moremo se prisiliti, da bi hoteli to, kar je dobro za nas ali kar je dobro za druge. Ne moremo izbirati, kakšni ljudje bomo”
“Kaj, če nekoga vodi srce, ki mu ni mogoče zaupati? Kaj, če ga to srce iz nekih lastnih nedoumljivih razlogov vodi uporno in v oblaku neizrekljivega sijaja proč od zdravja, družinskega življenja, državljanske odgovornosti in močnih družbenih vezi ter vseh splošno sprejetih blagodejnih vrlin in ga namesto tega peha naravnost proti čarobnemu žaru pogube, samožrtvovanju, razdejanju?”
“In tudi sam sem čedalje bolj odločen, da se ne bom umaknil iz sveta. Zakaj vseeno mi je, kaj ljudje govorijo ali kako pogosto in zmagoslavno to izrekajo: nihče me ne bo mogel nikoli, nikoli prepričati, da je to življenje nekakšen neprecenljiv dar. Kajti resnica je tole: življenje je katastrofa.”
Sem vas prepričala?
Nujna knjiga za vse, ki ste globoki, ki se sprašujete o smislu, vas zanima človek in njegova notranjost ter to, kaj iz nas na koncu postane. Vrhunsko. Umetnina.
Damjana Bakarič