Televizijska zvezda Ruby Wax, ki sem jo občasno ujela v televizijskih oddajah. Ruby Wax show, če se ne motim. Vem le to, da mi je bila všeč. Neposredna, predrzna, zanimiva, drugačna.
Leta se je borila z depresijo. Ne vem, če bi lahko rekla, da zato, ker je imela neljubečo mamo, vsekakor pa je to zagotovo vplivalo na njen razvoj.
Ker je doumela, da ji tableti preprosto ne pomagajo dovolj, se je odločila sebi priti do dna. No, vsaj približno do dna, ker meni, da sebi ne moremo nikdar priti do dna, sama pa skromno ugotavljam, da to drži. Tudi sama sebi ne morem in ne morem priti do dna, čeprav sem nemalokrat zelo zelo blizu.
Ruby je odraščala v družini, kjer o starši prisegali na učinkovitost kaznovanja. V srednji šoli je bila tarča posmeha vsega razreda – klicali so jo Okli, ker sta njena sprednja zoba spominjala na zoba divje zveri. Ni bila ljubek otrok, meni sama zase. Želela si je postati igralka, šla je na vse mogoče sprejemne, nobenega ni naredila uspešno. Na koncu so jo po zaslugi čiste ambicioznosti zaposlili v Kraljevem Shakespearovem gledališču; po zaslugi čiste ambicioznosti je naredila kariero na televiziji, ki je trajala petindvajset let; po zaslugi čiste ambicioznosti se je poročila in ustvarila družino…in po zaslugi čiste ambicioznosti (oh, kako poznano) se je pred sedmimi leti zlomila, izgorela, in se pognala s pečine duševnega zdravja. Kmalu so jo dali v institucijo, na invalidskem vozičku pa je presedela več mesecev, ker je bila preveč prestrašena, da bi vstala.
“Vse življenje sem trpela zaradi depresije, a tako huda epizoda me še ni doletela. Moj ‘aha’ trenutek se je zgodil, ko sem spoznala, da sem se z uspehom branila pred kaosom v sebi. Ustvarila sem ponaredek, kakršen so tiste smehljajoče se podobe plesalk na kartonu, ki jih najdemo v Vegasu. Bila sem samo fasada; za njo pa ni bilo nikogar.”
Potem je začela študirati na čuječnosti temelječo kognitivno terapijo; to je naredila na Oxfordski univerzi, kjer je tudi magistrirala, podelili pa so ji tudi red britanskega imperija za zasluge na področju duševnega zdravja. In to nas pripelje do tega, zakaj je njena knjiga dobra, ne, odlična.
V tej knjigi vam Ruby pojasni delovanje možganov na zabaven način, celo na takšen način, da si boste lahko zapomnili, kako delujejo možgani, ko so pod stresom, kaj se z njimi dogaja ter kaj se dogaja z našimi mislimi, čustvi in telesom, kadar smo pod stresom. Brilijantno!
Res si nisem mislila, da mi bo delovanje možganov med t. i. paničnim napadom ali med depresijo ali tesnobo, pojasnila angleška komičarka namesto lokalni psihiater. A življenje je polno presenečenj.
Knjiga je zabavna, poučna, koristna, navdihujoča. Ruby je zanimiva, odlično zna izpeljati razlago, ki temelji na strokovnosti, tako da združi resnično vsakdanje življenje s tem, kar se nam dogaja, vse skupaj pa poveže s humorjem, da si človek ja zapomni, kaj bere. Morda bo bralca za hip zmotilo kakšno na videz lahkotno pojasnejvanje, pa se bo domislil, da pa Ruby vendarle nima pojma, toda opozarjam: Ruby je naredila intervjuje z nevrologi, še huje, menim, da jim je celo dala pregledati svoje zapise, da ja ne bo zapisala kakšne neumnosti. Tako da ste varni. Ruby ne piše neumnosti. Zna pa pisati tako, da imate resnično kaj od tega.
V prvih poglavjih nam pojasni izmozganost, stres, čuječnost, depresivno obdobje, zasvojenosti, delovanje možganov na ta njen sila zanimiv način, v petem poglavju pa se bralec resnično razveseli tečaja čuječnosti, ki ga brez težav lahko izvede sam. Loti se tudi čuječnosti v odnosih, kar krvavo potrebujemo prav vsi brez izjeme.
Priporočam. Vroče. Za boljše življenje. 🙂
