“Kar nas kot ljudi najbolj določa, je potreba, da ne bi bili sami.”
Gradišnik v nadaljevanju knjige Sreča zopet ne le odgovarja na pisma iz svoje Posvetovalnice, ki je delovala prek neke slovenske revije, temveč nas uči in dobesedno navdušuje za prevetritev svojega notranjega sveta, za spremembe. Njegov način pisanja je virtuozen. Ne le, da ima sposobnost, da bralca zapelje v hotenje po še in še branju njegovih vrstic, temveč ga dobesedno ‘dvigne’. Gradišnik je pronicljiv, senzibilen, resnični in pravi mojster besede. Poleg tega z lahkoto pomete z vsemi psihologi in pishoterapevti, ker v sebi združuje srčnost, dušnost, strast, poglobljenost v posameznikovo dušo, česar ne srečamo pogosto.
“Če se vam torej zatika v temeljnem medosebnem odnosu, ki ga dandanes imenujemo s spraznjeno besedo partnerstvo, potem se vam zatika v sami srčiki vaše človeškosti.”
“Kaj je sreča? Zadovoljstvo s tem, kar si. To primarno zadovoljstvo, ki ga okuša otročiček v sožitju z materjo, lahko potem prežarja tudi naša dejanja. In obratno: če tega zadovoljstva s sabo, kakršen si, ne premoreš, potem tega ne more zakrinkati nobeno parcialno zadovoljstvo s tistim, kar počneš.”
Ta knjiga mi je dala uvid v sebe, predvsem pa v tisto, kaj sem delala napačno, oziroma kaj bi lahko naredila bolje v medosebnih odnosih. Brala sem jo s takšnim užitkom, kot se me polasti, ko jem pravo čokoladno torto. Vsak dan sem komaj čakala, da se vrnem h knjigi in se potopim v Gradišnikove nasvete, ideje, misli.
Praznino, ki nastaja ob odsotnosti Bližine, ponavadi zaznavamo kot smrtno tesnobo.
“Smrti ni, če je Bližina.”
“Pred obličjem Bližine je vse drugotnega pomena. Kariera, prjatelji, hobiji, uspeh, denar, priznanje. V vse to ljudje vlagajo emocije toliko, kolikor jih ne premorejo v drugega človeka.”
Nujna knjiga za uvid v sebe. V medosebne odnose. Dvigne, navduši za nadaljnje branje in raziskovanja ter pojasni marsikaj. Nariše nasmeh na obraz. Ker zlezeš vsaj eno stopničko višje.
Damjana Bakarič
