Druga knjiga cikla štirih daljših Neapeljskih romanov.
Po Genialni prijateljici logično nadaljevanje. Ferrantejeva je mojstrica. Tako ali drugače. Bralec se ne more upreti njenemu toku pripovedovanja, čeprav se zdi, kot da gre za snov, ki bi jo lahko umestili med provincialna obrekovanja. A zadaj premore toliko človeške globine tako v vsej človeški bedi kot tudi v tistih redkih sekundah človeškega sijaja.
Lilino in Elenino prijateljstvo je opisano brez olepšav in dlak na jeziku. Padci in vzponi. Mali in veliki. Na koncu spoznaš, da smo vsi eno. In nihče ne bo s tega sveta odšel živ ali bogat, temveč gol in brez vsega.
O neizraženih talentih. Okolju, ki tlači. Duši. Omejuje. In o priučenih talentih. O dveh različnih, a enakih. O različnih svetovih z enakimi konci.
“Lila se običajno ni menila za sovražnost, ki je rasla okrog nje, posvetila se je svojemu novemu delu. In prodaja je kmalu poskočila. V trgovino so zahajali ljudje zaradi nakupa, pa tudi zato, da so poklepetali z lepo mlado žensko, ki je bila sijajna sogovornica, ki je imela med čevlji razstavljene knjige in te knjige tudi brala, ki je skupaj z bistroumnimi besedami delila tudi čokoladne bombone in za katero se ni niti malo zdelo, da želi odvetnikovi ženi, inženirjevim hčerkam, novinarju časopisa Il Mattino, mlademu ali staremu gizdalinu, ki je zapravljal čas in denar v klubu, prodati čevlje Cerullo ali Solara, prej je kazalo, da jih želi povabiti, naj si oddahnejo na kavču ali v naslanjaču in z njo pokramljajo o tem in onem.”
Virtuozna Ferrantejeva seveda konča tako, da se bralcu naježi koža in si nemudoma zaželi nadaljevanje, branje tretjega dela Neapeljskega cikla štirih.
Damjana Bakarič
