Gre za pisma iz Gradišnikove svetovalnice, ki jih je objavljal pri reviji Elle, če se ne motim.
Knjiga, iz katere se naučite mnogo. Ljudje pišejo o svojih težavah, Gradišnik pa jim s svojim znanjem, talentom, izjemno pronicljivostjo, ki jo krasi še neverjeten dar za jezik, ne le odgovarja, temveč jih spodbuja k rasti, k novemu življenju.
Klasična shizoidneževa dilema se glasi: “Pridi bliže, ker nočem biti sama, ampak ostani daleč, ker se bojim vdora.”
Sama sem osvežila znanje, zopet pogledala vase in ponovno odkrila, kaj sem, kje moram še delati in kaj je tisto, kar me še vedno ‘matra’, čeprav rastem vsak dan.
Za shizoidno osebo je poleg strahu pred intimnostjo, čustvenostjo, bližino, značilna ločenost od lastnih čustev. Shizoidnež je, tako teorija, v ranem otroštvu svet doživljal kot sovražen, hladen, nepredvidljiv, da se je v boju za preživetje jaza moral zakrkniti, se čustveno anestezirati, to pa stori s tem, da si ustvarja fantazijski, notranji miselni svet, v katerem se počuti edino varnega, saj sam narekuje njegove zakone.
Zato se tak človek raje opre na razum ter se zaklene pred čustvi. Je odtujen od svojih čustev. In zato nam tak človek ne zmore povedati, kaj čuti, ker tega še sam ne ve. Shizoidnim osebam je težko priti do živega, saj je prav to ‘živo’ zakopano v notranjem trezorju z davno pozabljeno šifro. Shizoidneži gredo zato bolje skupaj s čustveno zadržanimi osebami, saj so čustva za njih prava drama.
Se najdete kje v opisu?
“Sam verjamem, da se uspešna partnerska zveza vzpostavi med človekoma, ki sta si vzajemno všeč, tako da sta rada skupaj in da jima pri tem ni dolgčas, tudi kadar ne strukturirata časa na nobenega izmed običajnih načinov (na čelu z razvedrili). Če dva človeka občutita notranje veselje, ker sta skupaj, čeprav sta v sobi brez televizorja, barčka in postelje, potem imata po mojem izrazito velike možnosti, da bosta skupaj tudi ostala.”
In ključno:
“Kako se otrok nauči videti skozi te druge oči? Tako da med dojenjem pogleduje mamo v oči, ta pa mu pogled vrača. Če se to zgodi vselej, potem bo dojenček odrasel v človeka, ki se ne bo bal gledati drugim v oči in ki bo v očeh drugih razbiral sebe in svoj pogled. Dojenček se je ločil od matere, prvič jo uzira kot objekt, nad katerim nima vsemogočne kontrole, mati ni več projekcija njegovega bitja, ampak zunanji pojav, ki frustrira njegovo voljo…….Mama že s svojimi očmi, s svojimi nasmejanimi, ljubečimi očmi daje dojenčku vse, kar bo pozneje potreboval za to, da se bo s svetom sporazumeval po načelu zaupanja – samozavesten v svojem občutju lastne ljubljivosti in zaupljiv v svojem doživljanju sveta kot temeljno dobrega, nemaščevalnega.
Če pa je mamin pogled odvrnjen ali če se na njegovo veselje odziva s topostjo, žalostjo ali potrtostjo, potem bo objekt na svet, ko odraste, gledal skozi njeno tesnobo. Tej tesnobi se bo primešala še jeza, ki jo je čutil nad mamo, ker mu ni pustila, da bi jo uporabljal (kakor otročiček more in mora uporabljati mater, ki se je komaj šele izlegla iz njega).”
Vsekakor vredno branja. Za odkrivanje sebe ali pa le potrditev, kdo ste in kaj je potrebno še postoriti na sebi.
Damjana Bakarič
