“Ti gnusoba,” mi je dejala. “Ko se le ne bi nikdar rodil.”
“Nato je zapustila prostor in se več dni ni pogovarjala z menoj. Ko me je nazadnje le ogovorila, ni sicer z besedico omenila, kaj je rekla (tudi sicer te teme ni nikdar načela), se je pa med naju nekaj naselilo.”
Besede, ki so mladega Sacksa izredno prizadele, in ki jih ni pozabil vse svoje življenje.
Avtobiografija o zelo nekonvencionalnem zdravniku, nevrologu, pisatelju, ki je živel živo življenje.
V Oliverju Sacksu je bilo več duhov. Radovedni duh, ki ga je gnal v razsikovanje možganov, avanturistični, ki ga je peljal na raznolika potovanja z motorjem ter tisti nesamozavestni duh, ki ga je venomer obdržal nekje med plašnimi dečki, fanti, moškimi. Literarni duh, ki mu je omogočal prepotrebno pisanje ter njegov duh, ki mu je omogočal preseganje družbeno določenih meja.
Sacksu niso bila tuja stanja, ko je zaradi neizpolnjenih ali izgubljenih ljubezni padel v depresijo in bil več let odvisen od amfetaminov. Poznal je temo, poznal je dneve skrajnosti. Medtem ko je med tednom delal v bolnišnici, je preživljal najbolj nore, motoristične, odvisniške vikende, v ponedeljek zjutraj pa se je pojavil v bolnišnici, kot da za njim ne bi bilo prevoženih tri tisoč kilometrov.
“Moja intelektualna zavest ni bila nikoli velika, čeprav so me imeli za bistrega. Tako kot sošolca in najboljša prijatelja Jonathan Miller in Erick Korn sem bil tudi sam obseden z znanostjo in književnostjo.”
Mladenič, ki se je pri anatomiji na Oxfordu ob zaključnem izpitu odrezal sila klavrno, pristal je na predzadnjem mestu, se je odločil, da se bo vendarle dokazal. Te slabe rezultate se je odločil kompenzirati z udeležbo na prestižnem univerzitetnem tekmovanju iz poznavanja človeške anatomije, potegoval se je za nagrado Theodorja Williamsa. Vprašanja so bila odprtega tipa, ki so zahtevala esejistično razpravo, kjer pa je Sacks blestel. Brez prestanka je pisal dve uri. Rezultate so še tisti konec tedna objavili v The Timesu – Oliver Wolf Sacks je dobil nagrado! Vsi so ostali brez besed. Kako to, da nekdo, ki je pri zaključnem preizkusu znanja iz anatomije pristal na predzadnjem mestu, zmaga na tekmovanju Theodorja Williamsa?
Šlo je za preprosti odgovor. Sacks se je pri faktografskih izpitih, sestavljenih iz vprašanj, na katera se odgovarja z da ali ne, vedno slabo odrezal, medtem ko si je pri pisanju esejev dal duška.
Kot deček je doživljal migrene, zato je kasneje napisal knjigo o migrenah.
V svoji avtobiografski knjigi opisuje vrsto svojih ljubezni, od prvega seksa, do seksa, za katerega ni vedel, da za seboj skriva pravo ljubezen. Razočaranja, kjer ni bil razočaran le on, temveč je bil tudi sam ta, ki je prizadel in razočaral.
Zaradi potrtosti ob prvi polomiji v laboratoriju, ko ob sebi ni imel zanesljivih mentorjev, in osamljenosti, s katero se je srečal po tem, ko so vsi njegovi prijatelji z univerze odšli, se ga je začel polaščati tih in na trenutke zelo razdražljiv obup. Zatekel se je v gibanje in v kozarčke pred spanjem, s katerimi je skušal iznajti nekakšno filozofijo, recept, kako živeti, razlog, zakaj vztrajati. Odšel je v kibuc v Izraelu. Sledilo je potovanje v Amsterdam, kjer je doživel prvo spolno izkušnjo.
Potem se je vrnil domov ter začel študirati medicino, kjer je po tem tudi diplomiral, sam pa je bil navdušen in precej presenečen nad tem, da je zdravnik. Sacks je bil človek, ki je tudi precej dvomil o sebi.
Sledijo potovanja po Kanadi ter odhod v San Francisco. Ki se raztegne v potovanje po ZDA, ki si ga privošči po opravljenem strokovnem izpitu. Doživlja neverjetne izkušnje, ko se vozi s tovornjakarji, ker mu je crknil motor. Sledi skupno bivanje in življenje z Melom, ki je samo prijatelj. Sacks ga kmalu izgubi, ko prestopi mejo. Mel odide.
Leta drogiranja z amfetamini in spoznanja, ki jih ne bi bilo, če ne bi bilo odvisnosti.
Ukvarja se tudi z dvigovanjem uteži.
Deskanje, kjer skorajda umre.
Dela na UCLA v Kaliforniji, potem se preseli v New York, kjer se redno drogira.
Od februarja 1967 se ukvarja le se š pacienti, medtem ko z raziskovalnim delom konča.
Napiše knjigo o migreni, ki mu odstre pogled na nevoščljivost kolegov. Na klike, ki delujejo tudi v znanosti. Skorajda se preda. Tako ga prestrašijo ljudje, ki jim je zaupal in ki bi morali biti najčistejši predstavniki znanosti.
Neverjetno zanimivo branje zdravnika, človeka, popotnika, pisatelja, avanturista in bojevnika.
Njegovo pisanje nas zaziba v različne svetove, ki bogatijo naše zavedanje skozi oči pravega življenjskega popotnika, ki se ni bal življenja, temveč ga je jemal z veliko žlico zunaj tradicionalnih (ortodoksna družina) in klasično družbenih okvirjev.
Damjana Bakarič
