“Zagotovo se lahko vsi izurimo za to, da bomo srečnejši.”
Sem prepričana. Vem. Ker sem to storila sama. Ker to počnemo vsi. Vendar to še ne pomeni, da nimam padcev in obdobja teme. Ne. To le pomeni, da sem se izurila v tem, da sem večkrat zadovoljnejša in srečna. Preprosto sem našla načine, kako pridem do tega. Vem le to, da moram slediti sebi, biti povezana s seboj in vedno preverjati, kaj čutim.
Pomemben ključ do sreče je tudi ta, da smo sposobni spremeniti perspektivo. To je eden izmed učinkovitejših načinov za doseganje boljšega počutja. Novih rešitev. Radosti. Strasti. Za naprej.
Bucay se je prej malo ukvarjal s konceptom sreče, nekega dne pa se ga je odločil razsikati. Ugotovil je, da je sreča za vsakega nekaj drugega in to, da je nujno opredeliti stališče do tega, kaj nam pomeni sreča. Ob tem pa se agresivno soočiti s svojimi dvomi, priučenimi vzorci in nasprotji, hkrati pa se temu iskanju zavezati do konca, torej za zmeraj.
In ne glede na to, kako bo vsak med nami opredelil srečo, Bucay meni, da je zmeraj povezana z brezpogojno predanostjo življenju samemu.
‘Stopiti naproti’ nas po definciji približuje besedi, ki ima na stotine zloveščih pomenov in enega samega ljubečega in ustvarjalnega. Agresivnost. Agresija etimološko pomeni ‘pognati se proti nečemu’ in je nasprotje regresije.
Zato meni, da ni sreče, ki bi jo lahko dosegli z begom in še toliko manj z begom v preteklost.
Če želi človek biti srečen, se mora povezati z dvomom, namesto, da mu skuša pobegniti. Mora stopiti naproti konfliktu, namesto da se mu izogne.
Bucay opzori, da biti srečen ni isto kot počutiti se srečen.
Pri tem pa omeni pomembnost tega, da so tudi slabi trenutki del širše pojavnosti, ki bi lahko ustvarila kontekst, znotraj katerega bi bilo mogoče biti srečen.
Saj veste. Frustracija, jeza, žalost in trpljenje nas prisilijo v spremembe.