No woman’s land, Marianne Costa

“Njegov vonj (v parfumu je bilo zaznati note ambre, mošusa in potu, mila in cigaret, še sveže spite vodke, čisto posebnih feromonov) je zasedel moje nosnice in povzročil atomsko eksplozijo v reptilskih možganih.

Našla sem svojega gospodarja.”

To se lahko zgodi vsem. Meni. Tebi. Njej. Njemu. Sicer sem začela roman brati malce z rezervo – ne zaupam ženskam, ki so sposobne izgubiti glavo in sebe zaradi nekega moškega, ki jih niti ne ljubi. A potem me subtilna pripoved, s skrbno izbranimi besedami, ki opisujejo situacije in počutja, ki so navadno res težka za opisati, prepričala. To lahko piše le nekdo, ki se mu je to zgodilo.

Glavna lika sta igralka Alice in Drog, mladenič, ki mu je vojna Tam doli zmedla um, dušo in telo. Drog jemlje Alice kot samoumevno, več kot očitno je, da je ne ceni. Le kako bi jo? Človek, ki ne spoštuje niti samega sebe. Prepite noči, preveč kajenja, mučenja, ki so Alice vsakodnevno izčrpavala niso bila dovolj, da bi ona sprevidela. Oziroma, ona je sprevidela, a si ni mogla pomagati. Nanj je bila preprosto nora.

Nekega dne odide. Tja doli. Kjer divja vojna. Odide domov. Alice ga pogreša. A se kljub temu zdi, da se bo postavila na svoje noge. Da bo zaživela, zadihala s svojimi pljuči. Gre ji. A potem si kot strela z jasnega preprosto premisli. Mora za njim. Tja dol. V vojno.

Njeno potovanje postane pretresljivo. Ko potuje po z vojno opustošenih krajih. Odpre se ji drug svet.

 

In potem najde svoj smisel bivanja.

 

Besedilo in fotografija: Damjana Bakarič

 

Oznake:
by
O meni
Previous Post Next Post

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

42 shares

Išči po koledarju

april 2017
P T S Č P S N
« Mar   Maj »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930