Muriel Barbery: Resnico je treba osvojiti

Francoska pisateljica je svoj prvi roman napisala pred 15 leti. Njen nekdanji mož je bil tisti, ki ga je poslal založnikom. Sama tega ni želela, ker se ji je zdelo malo pretenciozno, da bi ga poslala založbam.

Po Eleganci ježa, ki je bil njen drugi roman in prvi, preveden v naš jezik, obenem pa svetovna uspešnica, prodana v več kot sedem milijonov izvodih, pa je doživela velikanski uspeh. Po njem so posneli tudi film. Ob izidu njenega drugega romana Življenje vilinov pri Mladinski knjigi, pa sem imela čast z njo piti čaj in kramljati.

 

Če je bila na začetku zadrega, sedaj uživate v svojem delu. Čutim vas…

Seveda, uživam v pisanju. Noro. Vse bolj, četudi postaja težje. Ker z leti se zavedaš več stvari, izgubiš del svoje nedolžnosti. Si bolj ambiciozen, je več stvari, ki bi jih rad naredil, ki pa so težke. Sem srečna, da lahko potujem po svetu, da me vabijo zaradi mojih knjig. Da lahko odkrivam nove dežele, kulture, nove ljudi. Včasih se s kom ujamem bolj in lahko postaneva prijatelja, in se potem spet srečava. V tem uživam. Vendar je zame javno življenje težko, ker sem sramežljiva.

Introvertirana?

Ne, ne introvertirana. Ne želim biti vidna. Ne želim biti v ospredju.

Eleganco Ježa sem prebrala dvakrat. Knjige Življenje Vilinov še nisem končala. Treba je biti zbran, jo brati počasi.

Da, to knjigo je potrebno prebrati počasi. In če imaš čas in se lahko osredotočiš, jo hitro razumeš. Ampak ni preprosto.

Ko sem prebrala Eleganco ježa, sem jokala. Na neverjetno subtilen način ste  povezali svoje junake…

Ja. Vem. Tudi jaz sem jokala, ko sem pisala to zgodbo.

Filma ne želim gledati, da mi ne pokvari moje lastne predstave o likih…

Ja, želiš si ohraniti lastno predstavo. Tudi jaz.

Ko so snemali film po Eleganci ježa,  so vas kontaktirali? Ste bili zraven?

So, ampak ne želim govoriti o filmu.

Kako se odločite, o čem boste pisali?

Ne odločim se. Nenavadno je. Gre za silo, ki se premika naprej in nazaj, in potem te najde.  Ne morem se prisiliti, kdaj bo prišla, kaj bo prinesla. Včasih pridejo dnevi, ko inspiracije preprosto ni. Gre za zmes meditacije, sprehajanja v naravi, srečevanja ljudi. Med vsem tem pride…

Bili ste profesorica filozofije 15 let. To je stresno. Delovanje v sistemu…

Tako je.

Ne čutim vas kot osebo sistema. Vi niste oseba sistema.

Ne. To je bilo moje veliko trpljenje. Obenem pa sem vesela, da se mi je to zgodilo po 15 letih dela. Dobila sem občutek za realnost. In sedaj vem, kako srečna sem. Sedaj počnem, kar želim in kadar želim. In če ne bi imela te izkušnje, ne bi bilo tako. Čeprav sem imela dostojno delo. In če ne bi tega storila, ne vem, če bi se danes zavedala svoje sreče. Verjetno ne. Ampak sem tako srečna, da sem zapustila sistem.

Radi imate naravo in meditirate.

Zelo.

Meditirate vsak dan?

Ja, vsak dan.Vendar se ne zapiram v sobo. Sem počasna in meditativna oseba. Tudi pisanje je moja meditacija.

Živite v naravi?

Živim na podeželju. Pred dvema letoma sva s sedanjim možem kupila hišo, ker sem pogrešala naravo. Do takrat sva živela v Amsterdamu, ki je čudovito mesto – narava, voda, ptice, drevesa. Ampak to mi ni bilo dovolj. Hotela sem več stika z drevesi. Mirna jutra.

Živeli ste tudi na Japonskem…

V Kyotu sem živela dve leti, in to je bila moja najboljša življenjska izkušnja. Roman Življenje vilinov se je rodil na Japonskem. Moja ideja o vilinih v tem bizarnem romanu je prišla z japonskih vrtov. Rodila se je ideja o likih v romanu, ki je prišla iz ljubezni do narave in umetnosti. To vse je prišlo iz Kyota. Vsak dan v čudovitih vrtovih. Vsak dan v templju. Bilo je sanjsko.

Vas je strah kritike? Kako ste se počutili, ko je šla vaša prva knjiga na knjižne police? So vas katere kritike prizadele?

Ne, niso me prizadele. Če izdajaš knjige, moraš pričakovati kritiko. Pa naj bo slaba ali dobra. To je igra. Če nanjo nisi pripravljen, ne moreš izdati knjige. Naenkrat si izpostavljen. Naenkrat si v ospredju. Ampak to ni v moji naravi ali osebnosti. Na začetku je bilo to zame strašljivo – biti v časopisih. Včasih nisem vedela, kako naj se obnašam v javnosti. Ampak kritike? Ne, za njih mi pa ni mar. Niti jih ne berem. Nimam časa za branje kritik. Osredotočam se na pisanje.

 Kako se počutite, ko vas povabijo v kakšno televizijsko oddajo?

Pred približno 10 leti sem bila prvič na televiziji v Franciji. In ko sem odhajala, sem si rekla: nikoli več. Ne želim nobenih posnetkov, tv oddaj… In do sedaj je bila to zame idealna rešitev.

Menim, da je to zelo dobro, da ohranjate notranji mir.

Seveda, drugače bi se mi že zmešalo. Vseeno pa mislim, da je dobro, da ljudje govorijo o knjigah na televiziji. Vendar ne pisatelji. Zakaj bi mi govorili o svojih knjigah? Mi smo jih vendar napisali. Lepo je, ko ljudje izrazijo svoje mnenje, da obstajajo programi s kritikami o knjigah, vendar, če grem sama na televizijo, kaj bodo želeli ljudje videti? Mene? Ljudje bi se morali bolj osredotočiti na branje in ne na podobe. Mi vsi. Ker živimo v tem informacijskem svetu in to je noro. Branje je nasprotje, pomeni osredotočiti se, si vzeti čas, je nasprotje gledanja slik.

 Veliko berete?

Da, veliko berem, vendar ne toliko sodobnih pisateljev, berem predvsem klasike. Sveže ponudbe ne maram preveč. Ko na festivalih srečujem pisatelje – preberem njihova dela. Včasih mi je všeč, kar preberem. Berem tudi poezijo. Berem naslove, ki so mi všeč, ki me zanimajo. Berem tudi o umetnosti. Kupila sem že veliko knjig o umetnosti. Mislim, da bom nekoč bankrotirala zaradi knjig o umetnosti. Smeh.

Kaj pa časopisi? Jih berete?

Ne berem veliko časopisov. V Franciji berem Le Monde Diplomatique. Všeč mi je tudi Courier International. Vsak teden združijo članke z vsega sveta. Tako lahko bereš članke iz Guardiana, japonske članke, ruske članke.

Kaj pa televizijske novice? Kjer je samo slaba novica dejansko lahko novica?

Točno to je to. Kot kultura bomo zaradi tega umrli. Menim, da nas to absolutno ubija. Samo dobre revije in časopise berem. Ker imajo tam novinarji čas, da napišejo članek, se posvetijo temi. In tako dobim nekaj informacij. Te hitre novice pa nas ubijajo.

Zato, ker  so apokaliptične…

In napačne ter neresnične. Ne v smislu, da želi novinar poročati neresnico, ampak, če moraš hiteti, vedno prizadeneš resnico, vedno. Resnica je nekaj, kar moraš osvojiti, delati moraš zanjo. In te novice izpadejo grozljive. Povsod je samo strah. Pred dvema letoma sem doživela čudovito izkušnjo. Odločila sem se, da mesec dni ne bom spremljala nobenih novic. In po enem mesecu sem ugotovila dve stvari. Prva je bila ta, da je bilo vse še vedno isto. Druga pa ta, da sem novice prejemala preko ljudi. Sploh se nisem mogla izogniti temu, saj so ljudje komentirali in se pogovarjali o tem. Vse je bilo isto kot zmeraj.

 Kakšna so vaša razmerja v zasebnem življenju?

Zelo preprosto je. Ljudje, ki so bili prej ob meni, so še vedno ob meni. Imam zelo močan krog nekaterih prijateljev. In sedaj, ko sem stara 47 in pogledam nazaj, vidim, da zelo dobro shajam z ljudmi. Vendar ni bilo zmeraj tako. Skozi čas sem se naučila, kako dobro shajati z ljudmi.

Poznam to. Niste bili soočeni sami s sabo.

Bila sem mlada. Nisem imela predstave, kaj si sploh želim v življenju. Vedela sem, da si želim pisati. Nisem pa vedela kako, kje. Bila sem zelo zaposlena. Sedaj točno vem, kje sem, kakšnih razmerij si želim. Sem ločena. Sedaj vem, zakaj je prišlo do ločitve. Sedaj vem, kako želim »premakniti« svoje življenje. In česa si več ne želim.

Lahko sedaj rečete, da je vaše življenje mnogo bolj pristno?

Ja, tako bi rekla.  Sedaj sem mnogo bolj uglašena sama s sabo.

Se je kaj takega zgodilo, da ste se spremenili?

Spoznala sem, da me je pisanje rešilo. Vsaka knjiga me je vodila globlje v sebe in me povezala s seboj. Z vsako knjigo sem se spremenila na bolje. Med pisanjem si dovolim, da delam na sebi.

To je odlično.

Ja, ti procesi so čudovite stvari. Če pišeš, in ko prebereš, kar si napisal pred časom, se nenadoma vprašaš: Sem bila to res jaz? Sem res to jaz napisala? Pomeni,da greš globje v sebe, česar pa se ponavadi ne zavedaš. Imaš dostop do resnice, ki je bila prej skrita. In potem pišeš iz sebe, česar ne razumeš, ne veš, za kaj gre, nimaš pod nadzorom, potem pa je napisano. Prebereš in veš, kdo si. To je moje življenje. Da  lahko pišem.

 

Objavljeno v reviji Jana, september 2016.

 

Oznake:
by
O meni
Previous Post Next Post

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

9 shares

Išči po koledarju

december 2016
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031